Praga 2016 - II. del

by piskec 14. junij 2017 10:00

Direkt v mesto torej!

Najprej z metrojem, potem pa peš. Kar počez, povprek in sem in tja. Kot nama paše. Sploh v Pragi.

V Pragi so že kioski moderni. Brez kemije, a? Probala nisva. Čeprav bi rada, ampak te dobrote - bolje, da tudi mimo ne grem... 

Seveda sva zavila na grad, pač najbližji hrib.

Julijo v Veroni še razumem, ampak, a tegale res vsi prijemajo tamle? A res? A čisto res? A to da je zdravilno al kaj?

Zadnjič sva Zlato uličko spustila, tokrat pa se nisva dala. Ampak... opa! No, že to, da sem videl mašine, je bilo hecno... da pa so bile celo pokvarjene...

In vse zapuščeno. Potem sva zvedela, da nekaj štimajo in je vse to zaprto, kanalizacijo ali nekaj podobnega. Pravzaprav še sreča, tale Zlata ulička je itak turistična past. No, plačljiva je v kompletu z obiskom celotnega gradu in stvari v njem. Je pa res, da je malo turistov videlo tole tako zapuščeno in neobljudeno, kot tokrat midva! Večinoma se ne moreš premikat.

Je pa bil na stopnicah gradu nato en lep bel golob, za katerega nisva vedela ali ima predstavo, kot ostali umetniki na stopnicah, ali pa je res kaj narobe z njim. Bal se pa ni prav veliko. 

In ja, res je bilo vroče. Zato take face, jejej. 

Zvečer nama pa potem ni bilo ravno vse všeč in sva preveč motovilila naokrog. Dokler nisva naletela na Golema, kjer... 

 

eh, ni za govorit. Sem in tja se pa moraš malo nasankat, ne? Za Budvarja, ki je bil sicer super dober, sva dala po 50 Kč. In to za 0,3l. 0,3l! Kaj je to sploh kaka merica?! V neznosno vročem septembru? Pa še prijazno so nama prinesli zraven neke oreške, zlate oreške! Jebela cesta!

Odšla sva kar malce poparjena, vsaj do prvega dežnika. Za tole pa nisva uspela ugotovit, kaj naj bi bilo, morda le reklama za bližnjo trgovino.

Ampak to še ni bilo dovolj! Spet sva postala lačna in sva zavila... zavila v... zavila sva v... jebela cesta, U Fleka. Uau, kaka napaka, ampak enkrat moraš it, ne? Helena je morala to videt! Jaz sem tu že enkrat bil. Enkrat.

Prvo se nisva imela kam usest, tam, kjer je bila hrana, je bil en milijon ljudi in preden sva se uspela usest zunaj in priklicat natakarja, so kuhinjo že zaprli. O, jebela cesta, spet! Ko sva se končno pomirila, sva le dobila njihovo (resda dobro) pivo (spet ena čudna merica po 0,4l!) in tudi Becherovka se nama je nasmehnila, ko sva hotela žalost in lakoto utopit, oboje naenkrat. Ampak tudi tega nisva mogla, ker so potem še to zaprli in tudi pijače nisva mogla več dobit! Aaaaaaaahhhhh! Ja, jebela cesta, presnet nazaj!

In potem sva se komaj malo (spet) pomirila, pa sva dobila še račun. Aaaaaaaaa. 276 Kč! 

Tolažim se s tem, da pač U Fleka je treba enkrat it. Enkrat. To smo torej dali skoz in to je to. Hvala. Adijo.

Da bi se le končno pomirila in da naju ne bi našla še kaka nezgoda, sva potem zavila - kako predvidljivo - kar lepo v trgovino. Sirček, oreški, vino in Kozel po 15 Kč... ja, tokrat pa je uspelo - sva se pomirila.

Naslednji dan pohoda po Pragi na žalost ni bilo več, le po trgovskih centrih sem se potikal, a prav nič pametnega našel. Vse je isto kot tu. Iste znamke, iste finte, iste obleke, isto. Razen Marks & Spencerja, odkar ga pri nas ni več, ga Helena kar pogreša.

Enkrat opoldan sva se nato poslovila, slikala še hotel, čeprav se ga ni dalo, zbezala avto iz garaže in se odpeljala! Ampak ne s tole hecnobo na sliki, sva raje nazaj golfa sprosila.

A tokrat sva se le ustavila v Brnu. Končno, tolikokrat greš mimo, pa se nikoli ne ustaviš!

Kje pa sploh sva? Ah, center Brna bo tole!

To je pa že popotovalna pijača, ko sem na čem drugem, kot na pivu. Pa tudi to pride prav, čeprav še zdaj ne vem, zakaj si nisem privoščil Kofole?!

Je pa Brno super lepo zrihtano, vse je nekaj obnovljeno, še na tržnico sva naletela.

Sva iskala katedralo na vrhu hriba, vmes pa našla še kaj zanimivega!

Večina, vsaj v centru, je zelo lepo obnovljena. Nadvse lepo in urejeno. Sva že v Avstriji?

Katedrala je velika, mogočna, a tako stisnjena med ostale stavbe, da je niti s pogledom ne moreš zaobjet, kaj šele s fotoaparatom! Nikjer nobenega prostora in še tik ob katedrali so parkirna mesta. Pravzaprav kar malce škoda.

Mimogrede sva bila nato v Mikolovu. Ampak se nama spet ni prav veliko dalo. Malce bližje pa sva le šla pogledat, se malo sprehodit, a le malo. Bilo je neznosno vroče in niti na kavo se nama ni dalo. Celo na hrib ne! Neverjetno!

Sva se pa potem - ta prava orientacista - na prvem ovinku povsem izgubila in šla naprej - spet orientacista - kar za nosom.

"Dokler se ne izgubiva povsem, ne zvlečeva karte ven!", sva bila družna!

Kar se niti ni izkazalo tako za slabo, saj sva se res peljala po zanimivih koncih, po mestih bivše železne zavese. Nekje vmes sva celo našla muzej neke železnine (vsaj tako sem jaz pametno prevedel), na koncu čudne poti, obdane z bivšimi stražnimi stolpi, s kar nekaj brisanega prostora in ograjo, pa nama je le kapnilo, da to ni bil muzej železnine, temveč prej muzej Železne zavese. A takrat je bil že daleč za nama. Brihta.

Še nekaj umlajtungov in popravljanja cest in res bi morala karto vlečt na plano, ko sva v zadnjem trenutku le prišla na pravo cesto!

Potem pa do Krtine ni bilo več posebnosti. Še na Dunaju ni bilo nič posebnega gneče. Avtocesta te hitro - a dolgočasno - pripelje domov. Malo bolj "razveseli" te le cena kave na kakšni črpalki, 3,30€ je res oderuško. Tudi z nafto ne prideva čisto skozi, Golf porabi celo malo več kot lani Passat, pa še manjši tank ima, zato morava tankat za 20€.

Tako torej. Le par dni, a vseeno sva bila nadvse zadovoljna. Praga je lepa, blizu, prtljažnik za nazaj pa je tudi vedno lahko poln. Le česa, kaj? Ha!

Zdaj pa čakam... bo avgusta spet kaj rekla?

Tags: ,

po svetu

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP