Korzika - IV. del

by piskec 17. oktober 2018 15:00

Nazaj na Korzika - III. del

Proti večeru smo tako že prispeli v Corte, bivše glavno mesto Korzike, ki se nahaja sredi gora direktno na sredini Korzike.

O kampu smo že prejšnji dan dolgo razmišljali in se na koncu odločili za kamp U Sognu (34,50 € na dan in za dva dni 3 € popusta = 33 €), ki je pravzaprav že na cesti v dolino Restonice. Tja smo nato v naslednjih dneh večkrat zašli. Poleg tega je kamp na koncu mesteca in vse lahko narediš peš.

Kar smo naslednji dan tudi naredili, dopoldan je bil ravno pravi čas za ogled mesta!

Čim so bile kje rožice, smo se že slikali na polno!

Na vrhu utrdbe nas je presenetil avtobus upokojencev, vse se je upočasnilo, zato nismo nosu vtaknili čisto povsod, je šlo po vseh tistih stopnicah prepočasi.

Se pa v mestu najdejo take in drugačne zanimivosti. Delat nismo šli, smo bili na dopustu!

Pascal Paoli kot ustanovitelj neodvisne Korzike kraljuje na glavnem trgu.

Trdnjava na skali sredi mesta je pa presneto fotogenična.

Z nje je pa lep razgled na vse okoliške vrhove, čeprav se tistih višjih ne vidi. Zaslutiš pa doline, ki se vijejo v osrčje gora - Restonica, Tavignano, Golo.

Lahko pa pogledaš tudi v kamp, če je avto še tam - se ga skoraj ne vidi, čisto tam na koncu, med oljkami je naša Toyota. Takrat še nismo vedeli, a ker je bil avto narobe obrnjen - parkirati *moraš* vzvratno! - nas je lastnica nakurila ko zajce, ko smo prišli nazaj... Malo je manjkalo, da nas ni direkt vrgla iz kampa. Narobe smo parkirali!!! Ja, še dolgo smo potem razmišljali zakaj in ker obrazložitve ni bilo, nam ni nič drugega padlo na pamet, kot to, da je to najbrž zaradi kakih požarnih zadev. Heh, za našo varnost torej?! Dobro nas je nakurila!

Lahko pa s trdnjave vidiš tudi kaj lepšega. In večjega!

Mesto z univerzo ni prav veliko, zato smo bili do poldneva že trikrat naokrog in so nas še vedno srbele pete. Mene pa je preganjala dolga, ozka cesta v dolino Restonice - povsod te bombardirajo s tem, kako je to ozko, strmo, grozno, strašno in kaj jaz vem, kaj še vse. Vse to sem prebral in vpijal informacije ko goba. Ni čudno, da sem potem kar naprej čakal, kje so zastoji, kje nesreče, kje prepadi, kje... 

Eh, nič od tega ni bilo.

Ja, res je cesta ozka, a spet ne tako presneto ozka. Prepadi seveda so, ampak spet ne taki grozni, tudi pri nas imamo kar nekaj bolj zanimivih cest. Spomnim se le enega most(ičk)a, ki je bil... no, tak, strah vzbujajoč. Najbrž je pa res hudo, če je gneča, potem ne delaš drugega, kot da se izogibaš drugim. Če gredo ljudje dopoldan gor, popoldan pa dol, smo šli prvič pogledat raje kar opoldan. 

Pa tudi prav daleč nismo šli, dobri tolmuni so se nakazovali že po nekaj kilometrih. Recimo, da smo od 16 km Restonice našli svoje tolmune nekje na polovici.

Zgleda, kot da si v ledeno hladni vodi, a sploh ni tako, voda je topla in prijetna. Z velikim navdušenjem smo čofotali tam naokrog kar par ur.

Naslednji dan pa je šlo zares, naš naslednji izlet, gor do jezer, ki sta par uric hoje naprej od konca doline Restonice. Oba s Tamaučkom sva se potrudila, da bi šli čim bolj zgodaj, da ja ne bi bilo turistov. In tako smo že ob pol sedmih vijugali gor do konca Restonice. Nikjer žive duše, turisti so redko tako zgodnji.

Čeprav... ja, nekaj jih je pa že bilo! Slovenca seveda spoznaš takoj, tudi generacijo, kateri pripada, prav nič ni treba gledat tablic - ima namreč kamne pod kolesi, poškodba jugotov, stoenk in katrc. Vse je pa kazalo, da je večina avtov od upravnikov parka, gostilničarjev in podobno, turisti smo pa - zaenkrat - le Slovenci. Le mi vstajamo tako zgodaj... Plačilo parkirnine 6 €.

Usmerjevalne table so... no, nekaj pa že piše na njih. Pred nami ni bilo prav veliko hoje, če bo lepo in če se bomo vlekli in morda kje celo kopali, bi morali biti v štirih urah nazaj. 

In smo zakoračili v prebujajoče se jutro, ki je s svojimi kontrasti oteževalo fotografiranje.

No, tu nekje, prav na začetku poti, po nekih desetih minutah, pa se je meni začelo kar naenkrat močno vrtet v glavi. Tako močno, da nisem mogel več hodit in sem se z zadnjimi močmi zavlekel malce stran od poti in se usedel. Vrtelo se je vse hitreje in močneje. K sreči nisem jedel zajtrka, ker bi sigurno poletel takoj ven, slabost je bila neizmerna, vrtelo se je pa vse hitreje in hitreje, pravil rollercoaster. Nikoli še nič podobnega. Naša dva sta me že videla v helikopterju, jaz se pa nisem dal in po parih minutah je začela zadeva popuščat - vrtenje se je počasi upočasnjevalo, dokler se ni povsem ustavilo in vse je bilo natanko tako, kot prej. Telo se je delalo, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa seveda do konca prestrašen. Kaj, hudiča?!

Najbolj strašna je bila ravno hitrost vrtenja, ki ti ne dopušča ničesar, ne moreš stat, ne moreš nič, še razmišljat ne gre, ker se vse vrti s tako naglico. No, in kako greš lahko po vsem tem naprej, naprej v hrib, še dlje in dlje od civilizacije? Ljudje smo trmasti in včasih se ne zmenimo za nič, gremo naprej, kot da se nam ne more prav nič zgoditi, kot da smo neumrljivi. No, včasih pa se trma le splača, tokrat se k sreči je. Vrtenje je ponehalo in se od takrat v naslednjem letu nikoli več ni oglasilo. Po raziskovanjih po netu, kjer sem skoraj padel v črno luknjo - na netu ne smeš gledat zdravstvenih zadev, ker si takoj vsaj napol mrtev - in dolgih premišljevanjih, smo vse skupaj pripisali zamašenim ušesom, v takih se rado najde tudi kaj vode, kar povsem zmede ravnotežje in povzroča vrtenje. 

Z zamašenimi ušesi sem vztrajal potem še kar nekaj mesecev, dokler ni bilo vedno huje in sem si - namesto, da bi šel končno k zdravniku - z injekcijo in vročo vodo sam spucal oba nepridiprava, ki sta povzročila toliko težav. Kdor je to že kdaj počel, ve, kaj lahko pride vse ven iz presnetih ušes, tudi kaka amfora se lahko najde, je*emti. No, od takrat nobenih težav več. Čudno, ne?!

Kot vedno - presneto enostavna rešitev za dolgotrajne težave, a se človek preprosto tega ne spomni. Pa je bilo krivo potapljanje, pa voda, pa... klinc. Na koncu pa se vse skupaj zvede na: umazana ušesa, presneto!

Pa še nekaj, kar sem se naučil v živo - ušesne palčke so eno veliko sranje. Tko!

In če se vrnem na Korziko - v hrib je potem šlo čisto lepo, le zadaj je kar naprej ostajal strah, da se tole ne bo končalo dobro... 

Pot je bila prav lepa, oznake super.

Proti spodnjem jezeru vodita dve poti, ena gre bolj okrog in smo jo prišparali za spust, druga pa je bolj direktna in se vzpne čez granit tudi z lestvami in podobnim železjem. Nič hudega, primerno za vse, a zanimivo.

Spodnje jezero Lac de Melu, 1711 m.

Ker je to regionalni park, ne smeš niti kamnov premikat. Bog ne daj, da bi jih metal v jezero! Ali delal kakšne žabice, ne! 

Malce nad jezerom, s prekrasnim razgledom, imajo upravitelji parka malo hišico, ki je res kot v pravljici. Kdo ne bi živel tu? 

A gremo pogledat še višje, proti drugemu jezeru, Lac de Capitellu. Nad njim ostre špice.

Pot je na parih mestih celo zavarovana, brez večje potrebe, a veriga vseeno pride prav. Kaže, da količine turistov zahtevajo vsaj kakšen pripomoček.

Vrtenje je že pozabljeno, hec je že tu, pa da vidimo, na kom svet stoji.

Lac de Capitellu, 1930 m. Prekrasno ledeniško jezero!

Visoko zgoraj, tik pod špicami, pa spet GR20. In seveda polno pohodnikov.

Ker smo bili zgodnji, nas ni še nihče preganjal, le par obiskovalcev pa se je lepo porazgubilo okrog jezera.

Pogled na spodnje jezero, precej pravilne oblike, kajne?

Planinske kavke pa take kot pri nas, le da so brez obročkov, nihče jih ne šteje. Pa malo bolj izbirčne so, kot naše, ni vse dobro! Le z jabolkom so bile zadovoljne.

Navzdol grede smo še stokrat fotkali parkovno hišico, Heleno pa smo komaj spravili stran, bi najraje ostala kar tam gor.

Od spodnjega jezera smo se potem spustili po poti navzdol, kar se je izkazalo za zelo pametno, saj se je na poti navzgor že našlo na stotine pohodnikov, pred lestvami pa se je seveda nabrala že kar dobra kolona. Kako bi mi prišli v tem času tam navzdol in koliko časa bi morali čakat?!

Ker smo se obirali, nismo se pa (še) kopali in ker smo imeli dolgo malico in vrtenje in vse to, smo za tele slabe tri ure hoje potrebovali kar dolgih pet ur. Dopust, al kako?

Naokoli obstaja še kar nekaj jezer, a niso vsa enostavno dostopna, so pa tudi kar precej narazen. Morda drugič?

Blondinka Pietra je tokrat spet super sedla, a z velikostjo nisva pretiravala, že 3 € za 0,25 l je... ah!

Hm, tole pa nisem povsem siguren, ga je Helena slikala zaradi palice ali česa drugega? Hm, hm, hm. No, palica je super, pa še dobro je znal z njo hodit, ni je imel le za okras.

Je bila pa spodaj pri gostilni - Bergerie de Grotelle - opoldan povsem drugo stanje, obsedno! Avtomobilov in gneče kolikor hočeš, k sreči je kar nekaj ljudi usmerjevalo in vodilo promet, drugače ne bi nihče nikamor prišel. Smo se morali spustit kar kak km, dva, da smo našli toliko prostora, da smo lahko ob reki parkirali in se spet vrgli vanjo. To pa se ja moraš po takem lepem izletu!

A ker smo na dopustu, si kakega velikega počivanja nismo privoščili. Priganja čas, prigranja vreme, priganja... življenje. Gremo mi naprej, Ajaccio je naslednja postaja!

Tista glavna cesta do Ajaccia je bila potem presneto dolgočasna in meni še bolj naporna, kot tista po severozahodni obali. Cesta je namreč širša, a ovinkov ni skoraj nič manj, pa se predvideva, pa hitreje voziš, ampak to ni najlažje. In se potem vleče in vleče. Večinoma so povsod gozdovi, vreme je bilo bolj slabo, kakšnih visokih hribov pa nikjer in nam zato ni bilo najbolj povšeči.

Kampirat smo odšli v Kamp Sud, ki ni bil prav blizu, a tudi prav daleč ne. Pod Ajacciom je polno nekih plaž in kampov, smo motovilili kar parkrat gor in dol, preden smo se odločili za tega. 28,5 €/dan.

V njem smo ostali cel dan, jedli, reševali strežnike doma, kjer je bilo neurje, še malo jedli rogljičke, se kopali, pa spet malo jedli štručke. In najbrž jedli še kaj.

Tu sem tudi po sili razmer po petdesetih letih+ spoznal, zakaj je v šuko vtičnici luknja. Z elektriko je bila na Korziki seveda kar naprej težava, vsak kamp je imel nek svoj priključek, a zato so prav vsi imeli tudi vmesne kable za izposojo - pa jih sploh niso računali, so že imeli slabo vest... Skratka, ko greš prosit za podaljšek, ti vedno pokažejo veliko škatlo z najrazličnejšimi podaljški, pa se zabavaj sam. Sem premetaval in premetaval, a pravega nisem našel, iz vsakega podobnega je ven štrlela palčka za ozemljitev. Kam hudiča pa bom to palčko spravil?! Na koncu sem že obupal, vzel takega in že planiral, kako bom tisto palčko nekako odbil, porezal, zlomil. Pa me je nekaj prešinilo in sem podaljšek kar tako, na prazno, probal. In, HEJ!, zadeva pade skupaj! A? Kaj, hudiča? Kako? Kam pa je šla palčka?! In glej, glej, v šuko vtikaču se je pojavila luknja, za katero - zaprmej - nisem nikoli vedel, da obstaja. Uau.

Ah. Ves navdušen sem v naslednjih dneh prav kupil tak podaljšek, da ga bomo imeli za prihodnje dni, a Korzika seveda ne bi bila Korzika, če bi nam zadeva veliko nucala. Se ne spomnim več natančno, a mislim, da nam je podaljšek prišel prav le še v enem primeru, v vseh drugih primerih je bilo treba motovilit kako drugače. Ker so priključki na Korziki pač povsod drugačni. Ha, 15 € tako ni bilo najbolje porabljenih, a kaj čmo, zdaj vsaj vem, zakaj luknja v šuko vtikaču! (Po kakšnem letu, ko sem šel na Poljsko, sem bil lahko že pravi poznavalec - ker tam imajo prav take vtičnice -, da sem lahko vsakemu razlagal, da itak ima šuko vtičnica luknjo in da bo to šlo čisto lepo noter. In je šlo, jaz sem bil pa veliki poznavalec. Torej bi lahko rekel: 15 € well spent.)

En dan miru. Juhuhuuuu.

No, miru, ne gre zdaj to dobesedno jemat. V Ajaccio smo pa ja moral it!

Ajaccio, mesto, ki se ga še vedno spominjamo z nelagodjem - skoraj sigurno je zaradi tistega nesrečnega dogodka Korzika ostala dolgo časa zanemarjena s strani večjega števila turistov iz naših dežel. Šele v zadnjih letih se to popravlja, kako pa bi le bilo, če bi takrat tisti let uspel in bi se že v osemdesetih letih navezali bolj tesni stik z destinacijo!

Napoleon in njegovi štirje bratje. Kako jim sicer uspe častiti velikega zavojevalca, mi ni povsem jasno, a ga še vedno.

Pa kakšno tržnico najt, kar vedno iščemo z veseljem, s še večjim veseljem pa jo tudi najdemo.

Obredli smo mesto, par glavnih trgov, peš cono, šli na kavo, to pa je tudi bilo vse.

Zapeljali smo se ob obali tudi proti zahodu, proti Iles Sanguinaires, kjer nas je pričakala cela industrija za lupljenje turistov, peš po makadamu pa tudi nismo hoteli hodit. Smo poslikali otoke s svetilniki in hitro obrnili.

In izkoristili ostanek dneva za kopanje na naši plaži. Vreme se je nekaj kisalo, a kopat se je dalo povsem lepo. Brez meduz tudi tokrat.

Naslednji dan nas je čakala ne tako kratka - in spet precej ovinkasta - vožnja proti Bonifaciu!

Naprej na Korzika - V. del

Tags:

po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS