Viš - Anita Goitan

by piskec 3. april 2019 15:15

Viš, o, ja!

Lepotec zahodnih Julijcev, magična točka skupaj z Montažem, ki me je privlačila že od malih nog naprej. 

Z njim sem se srečal prvič v nič kaj lepem vremenu, Očetu je bilo žal, da bi od Nevejskega sedla do koče Corsi hodili zaman in me je - najbrž nekje od 10 do 12-letnega - spravil na vrh, navkljub dežju in megli. V tistih letih sem mu bil seveda hvaležen, kaj se pa desetletnik sekira zaradi nekaj dežja? Spomnim se le tega, da smo po sestopu še vedrili v Corsiju in da sem dobil kup odej za pokrit, ker sem bil povsem premočen. Pa vrhnjih plošč in Marije (pa še za njo nisem povsem prepričan ali niso to podobe s slik) na vrhu, drugega nič. Nič preduha, jeklenic, pa sva šla gor po direktni poti.

Smo pa potem še večkrat govorili o Aniti Goitan, Božjih policah in o vseh presnetih feratah in hujših plezalnih poteh tam naokoli. Pa se kljub temu Oče potem ni nikoli dovolj opogumil, da bi me spravil še tja. Danes tudi jaz vem: je že vedel, zakaj.

Potem sem Viš dolga, dolga leta gledal le od daleč in se vedno z globokimi izdihi izgubljal v njegovih špicah in stenah. Danes presneto dobro vem, kje je Gamsova mati, kje Viš, kje Divja koza, še najbolj pa vem kje je Innominata, tista mala špička vmes.

Nama je pa enkrat sredi poletja 2017 padlo na pamet, da greva na Viš in to kar po Aniti Goitan. Ha! Kar tako, najbrž nekje med kosilom - ja, pejva ja. In potem sem se razmišljanju o Aniti Goitan upiral in upiral in še malo upiral. Ker sem že vnaprej vedel, da bo težka za naju. Obvoz kaminov - tehnično najtežjega dela poti Anita Goitan - se je po opisih zdel tako enostaven in prikladen - snega pa sredi avgusta 2017 ni bilo pričakovati -, da je bilo že kar v začetku odločeno: ja, pejva ja.

Pa bi lahko vedel, da premalo načrtovanja ni najboljša ideja.

Sem se pa zamotil z rezerviranjem koče Corsi, to mi je vzelo kar nekaj časa, preden sem pogruntal, da so SMSji nadvse prikladna zadeva.

Skratka, 14. avgusta 2017 sva parkirala na izhodišču in se odpravila proti koči Corsi po tisti mučni ovinkasti cesti.

K sreči kolikor toliko hitro mine, je pa prava preizkušnja nam, bolj počasnim.

Do Viške planine se ravno prav ogreješ.

Čeprav je bil dan tako presneto soparen, da se ni bilo treba prav nič ogrevat. Sva bila ogreta skoz in skoz.

Tisto eno jeklenico do koče Corsi je pa tudi treba slikat, kajne!

Tam sva se že počasi vlekla, nič se nama ni mudilo, kaj pa bova delala v koči, če prideva prekmalu?

Razgledi fantastični! Rombon na drugi strani je že kazal, da bo naslednji dan lepši!

Jaz pa sem pregledoval stene in iskal poti Anite Goitan in razmišljal, kaj, hudiča, se midva greva?! Od kdaj pa sva tako pogumna?

Mojzes se je še sramežljivo skrival, tudi ta je že vedel zakaj.

Seveda sva morala vse poslikat, kar je bilo zanimivo še domačemu psu, da je kar naprej z nama hodil.

Corsi je več ali manj vedno poln, je presneto dobro izhodišče! Midva sva si vse pripravila, ko sva prišla, a to dvema starejšima tetama ni bila nobena ovira, da nama ne bi sunile blazin. Sta jih že bolj rabili kot midva, kajne? 

Jutro je bilo prekrasno! Nisva bila najbolj zgodnja, sva le imela cel dan na razpolago, nikamor se nama naj ne bi mudilo! Kavica in obvezno slikanje vsega naokrog.

Prestreljenik na drugi strani je že v vzhajajočem soncu.

O, Mojzes ni nič več sramežljiv!

V teh koncih je večina zadev dvo ali celo trojezičnih, zato rad uporabim pač tisto, ki se mi zdi trenutku bolj primerna. O dilemi med Forcella Mose ali Škrbina zadnje špranje seveda ni niti za govoriti, pri uporabi geografskih imen je naš jezik presneto dolgočasen. Še bolj zato, ker je na drugi strani Koštrunovih špic pa Škrbina prednje špranje. Ah, pravi poklon izvirnosti!

In od koče tole res zgleda kot Mojzes!

Tjale gor pa greva, sicer kar veliko naokoli, pa vendar!

Že kar v začetku se je izkazalo, da greva sicer gor...

ampak kam pravzaprav?! Pa sem že po petnajstih minutah vlekel ven karto, telefon in vse, kar sem imel. V začetku je res zoprno označeno.

A bi bilo povsem drugače, če bi se prej bolje pripravil. Bi že prej vedel, kje so razpotja in kam je treba it. Pa se je nekdo raje skrival pred Anito Goitan. Je že vedel, zakaj.

Kljub temu sva šla potem čisto ok, ker pa sva malo zavila s poti, sva za nagrado srečala še kozoroge in imela mir pred ostalimi pohodniki. Potem pa se je začelo, najprej Cavalieri.

Lepo, nič kaj težko poplezavanje. Za ogrevanje.

Oh, razgledi, razglediiiiiiiiii! Sva že kar visoko nad Corsijem! Cela skupina Kanina na drugi strani kanalske doline.

Tole je Forcella di Riofreddo, Trbiška škrbinica, grozen žleb, skozi katerega je bil včasih prehod v dolino Mrzle vode, zdaj pa so ga le prestavili bolj vzhodno. Tule je vse podrto, povsod pa so narisani veliki rdeči "NO", še tistih nekaj redkih jeklenic je seveda potrganih. Ampak nekateri še vedno rinejo tu gor, večkrat pozimi, čeprav prav nič ne verjamem, da je tule pozimi kaj bolj prijetno. 

Na tem prehodu se potem Anita Goitan začne zares, dva sta pred nama, jih prehitiva, ker sva si vso opremo že prej pod steno navlekla. 

Če pogledam nazaj, je pravzaprav že ta ta prvi vstop precej zoprna zadeva, vendar ga skoraj ne opaziš, ker si šele povsem na začetku. Po tisti prečni polički se je treba prebit malo višje brez kakšnega varovala. No, nič hujšega, a zdaj, ko pogledam nazaj, je bilo že tisto kar precej za naju.

Potem pa malce zadihaš, a ne za dolgo. Zadeve se kmalu začnejo odvijat resno. Ambient je enkraten, kar malce grozen, kipeč gor in kipeč dol. A sistemi polic se vijejo in pot jih s pridom izkorišča.

Dokler... no, dokler kaka polica ne zgine. Zgine, ni je več. 

Sicer tak, mali košček, ampak vseeno. Ko moliš rit nad globino ni najbolj prijetno, sploh ne meni.

Ampak niti to ni tisto, kar naju najbolj iritira. Saj pravzaprav še dolgo nisva vedela, kaj naju je motilo, šele skozi pogovore in razmislek se nama je razjasnilo, da so naju še najbolj motile italijanske zajle. Nikakor jih nisva vajena, najbrž so bolj namenjene varovanju, kot pa napredovanju, na to pa nisva bila pripravljena. Zajle so kar precej tanjše kot pri nas, najhuje pa je, da so ohlapno napeljane. Če se držiš za njih, vse skupaj opleta in zadeva je zato povsem drugačna. In si kar naprej v nekem krču, ne veš ali bi se oprl na zajlo ali ne, če pa se opreš, se zaziba in ti si spet... ah.

Skratka, ta nepripravljenost na take razmere naju sicer ni takoj odvrnila, najina nelagodnost ni narasla skokovito, rasla je počasi in naju kuhala kot žabo.

Okolica je bila fascinantna, sredi stene si, res veličastno, pot niti ni tako grozna, sem in tja ti sicer kak del telesa visi v globino, a, hej, bo že nekako! Pa vseeno ti počasi kljuva zadaj v glavi, počasi sva oba vedno bolj nervozna.

Nervoza pa ni za v hribe, sploh ne za v steno. Mimogrede delaš napake.

In tudi midva sva seveda jih.

A ne še tule, tule je še vse prekrasno, veličastno, prelepo! V naslednjem zapisu pa pridemo do...

Tags: ,

hribi | po svetu

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS