Storžič

by piskec 10. september 2012 21:20

Predzadnji vikend v avgustu sva se z Markotom namenila na Storžič.

Super je bilo, klepetala sva kot..., da ne rečem kaj.

Ampak res. Klepetala sva toliko, da sva rabila debele tri ure gor in najbrž toliko tudi dol. Klepet, klepet in še enkrat klepet. In ker jaz ne znam govorit in hodit - bolj pravilno bi bilo rečeno: ne morem govorit in hodit - sva se res vlekla.

Ampak dan je bil prekrasen, nikamor se ni mudilo, gor je bilo mnogo bolj prijetno kot v dolini, torej...

Južne pristope sva tako obdelala. Vsaj delno.

Laško, Kališče, Storžič, Javornik, Velika poljana, (skoraj) Povlje, Laško. En tak krog, da človek ne hodi preveč po istih poteh.

Zjutraj sva zaštartala nad Laškim, nad kamnolomom. Sicer se potem še malo vleče po cesti, a nisva padla na finto. Veliko lažje je zjutraj in na začetku po cesti hodit, kot pa potem na koncu, ko se ti ne da več.

Kališče, en čaj, Storžič. Kar debele tri ure sva rabila. Klepetulji.

Ampak sva čist uživala, prekrasno vreme, nič vročine, lepi razgledi.

Dol sva se spustila proti pl. Javornik, me je firbec matral, kaj to sploh je. Štala, pravzaprav. 

Potem pa počez po res prekrasni potki do Velike poljane. 

Tam pa sva nekam lačna ratala in sva malce povprašala, kaj in kako. Štrudelj in kislo mleko, o, ja! Kako je to pasalo! Tole je tudi skoraj edina slika, ki sva jo uspela posnet. Klepetulji.

Lepo kaže, kako se baševa. 

Ker ne, tole ni bilo dovolj! Ko sva pojedla, sva ugotovila, da je bilo to tako enkratno dobro, da sva... da sva...

naročila še eno porcijo! Juhuhuuuuuu!

Torej dva ogromna slastna štrudla in dva super dobro ohlajena kisla mleka. Uau. Ja, malo sva potem popadala dol po klopeh, se zapletla v debato z oskrbnikoma in jo nato s skrajnimi močmi mahnila v dolino.

Proti Povljam, potem pa sva jo tam nekje pri Krničarju mahnila počez proti Laškem, zadela v prvo in prišla v Laško v taki vročini, da se nama je kar fuzlalo.

In sva bila nadvse vesela, da sva obdelala tisti krak ceste že zjutraj, ko še ni bilo tako presneto vroče!

No, evo, tako zelo mirno, počasi in lepo.

Enkratno nama je to ratal.

Tags:

domači kraji | pr norch

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS