Mokrica 2016

by piskec 1. junij 2016 17:02

Kolikokrat smo že bili v Mokrici? V eni ali drugi postavi? Hja, kar velikokrat, ne gre mi šteti. Pa vendar je vedno nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Velika planina v vsej svoji drugačnosti. Odvisna od letnega časa, vremena, razpoloženja. Še nikoli nisem pomislil: "uf, čist tko je k zadnč". Preprosto se ne da.

Zato sem in sva vedno vesela, ko spet pride čas za Mokrico! Juhuhuuuuu!

Tokrat je bila v začetku februarja pustna sobota, v ponedeljek pa še praznik! Podaljšana Mokrica torej! Še bolj juhuuuuu!

Kaj pa bomo počel tri dni gor, se bomo dolgočasili? O, ja, seveda, dolgočasili pa ja... Kot vedno je šlo vse skupaj mimo kot bi mignil. Je pa res, da je tokrat še vreme malce pripomoglo.

Tokrat celo nisva šla prva. Helena je imela obveznosti, zato sva krenila šele proti večeru. Vreme je bilo ok, a se je vedelo, da se bo čez vikend sfižilo in v ponedeljek zna snežit. Kaj če naju zasneži - moje večno zimsko vprašanje?! Pa tokrat nisem toliko vil rok, vzela sva Toyoto, vrgla v prtljažnik verige (za 17 palcev Juka jih namreč nimava) in se odpeljala do Konfina, kjer sva parkirala direktno v sneg! Sem bil kar malce presenečen nad seboj, običajno bi težil, da greva raje kar od čisto spodaj, tam naju ne bi zasnežilo... tu pa toliko snega, kaj bo, o, kaj bo?!

K sreči sem in tja prevaga pamet in ne strahovi in na pot sva se podala v pravem času, ravno toliko, da sva ujela natanko enak prizor kot zadnjič, ko smo šli iz Krtine na Veliko planino. Isti plac, isto sonce zadaj na Rogatcu in Lepenatki. Edino face so različne, nekaj pa je treba tudi spremenit, ne morejo bit vse slike enake.

Pa spet igre zahajajočega sonca in oblakov.

Na sliki seveda drugače kot v naravi. Tako pa kar stojim in stojim in občudujem. Kaj pa ti preostane drugega?

Spotoma pozdraviva še na Domžalcu, Miha Pavšek je imel ravno predavanje o plazovih v okviru zimskega izpopolnjevanja Kamniškega PD. Sploh ne dejavu temveč popolnoma enako kot lani! 

Tako se kar naenkrat poznaš z mnogimi in čas hitro mine. A morava še naprej, Mokrica čaka!

Ko pa končno le prideva do Mokrice, pa... O, ja, luštno je, če je že kdo prej gor. Vse pripravljeno, in predvsem: toplo! Ja, res, vedno bi bilo treba koga poslat naprej!

Petek hitro mine, dolg in naporen teden je za nami.

Ampak zjutraj, o, zjutraj pa je spet veselja! Lep dan se bo naredil, lep!

In spet iščem - s fotoaparatom seveda - bivake na sončni strani hribov. Enega, Kemperletovega, še najdem, tistega pod Skuto pa nikakor ne. Je pod snegom ali se ga s tule sploh ne vidi? Moram enkrat slikati v nasprotno smer.

Kam pa gremo tokrat? Že toliko smo prehodili tule naokrog, da je bolj malo še ostalo - vsaj tako mislimo. A vem, da temu ni tako, Planina je res Velika in vedno bo še kaj ostalo. Včasih greš par metrov mimo kake zanimive stvari, pa je ne vidiš... Zato smo se tokrat podali kar malce počez, na prvi kucelj, ki smo ga opazili: "lej, tam gor pa še nismo bli!"

Sem in tja počez je bilo prav luštno. Na vrhovih je presneto pihalo, v zavetrjih pa je bilo prav prijetno, sonce je že kar dobro prijemalo.

No, pa pejmo pogledat še k kolegom na Bukovec. Imajo kaj spravljenega? O, ja, za izčrpane pohodnike pa se bo kaj našlo!

A ker mi nismo bili ravno izčrpani, smo tokrat le preverili vsebino in omarico očistili snega (ne dihta najbolje!) pokušino pa si pridržali za naslednjič! 

Je bil Jarški precej blizu. In se je dalo celo zunaj sedet. Kljub temu, da z mrzlim pivom pa ni šlo ravno najbolje skupaj. Toliko toplo pa spet ni bilo...

Ponovno smo šli pozdravit v Domžalcu, potem pa smo ugotovili, da se je pustno rajanje po planini že dodobra razplamtelo! Nekaterim je že precej dogajalo!

Popoldan so se nam pridružili še ostali. Dva košarkarja sta se z najstniško lenobo in namazanim jezikom uspela potegnit še s sedežnico do vrha, čeprav je bilo dogovorjeno, da gresta vsaj od gondole peš. Nista niti hotela priznati, a ju je izdala smer v kateri sta prišla do Mokrice. Pa smo jima pogledali skozi prste, tekme U15 znajo biti naporne.

Tako smo vse otroke pustili v koči nabijat tablice, mi pa spet naokoli. V drugo smer. Gremo iskat izgubljene koče in posebne znake. Še vedno je pihalo, se vidi.

Pa smo najprej našli eni kočo, ki je res dobro skrita, nato pa še tisto drugo, ki sem jo že dolgo iskal, a nikoli nisem našel pravega časa. Tisti skrivnostni znak FS. Ampak nam tudi po ogledu koče ni bilo nič bolj jasno. FS. Ok, fs in kaj zdaj?

Pa sem potem čez par dni, doma, po spletu le našel - fakulteta za strojništvo, presneto! Ja, zdaj, po bitki je seveda lahko biti general. A nam tudi tisti zobnik pri koči takrat ni dal rešitve. Ejejej. No, koča pa ni ena izmed velikoplaninskih koč. Je zgrajena v drugem obdobju ali povsem posebej? Kaj več informacij na spletu nisem našel.

Prostor pa lep, enkraten!

Potem smo iskali še tisti skrivnosti znak s soljo in vodo, a ga tokrat ni bilo več. Sem pa našel še klamfe na drevesu, kar pomeni, da sem si super dobro zapomnil kje točno je bil! Oujea, še ne pešam dokončno!

Kamniško sedlo - Jermanova vrata, se takole skriva pred Mrzlo goro in če ne pogledaš dobro, ali pa je mrčasto, sedlo lahko popolnoma izgine. Koča na Sedlu pa tik za vogalom, desno.

Mi pa vsi veseli v zadnjih sončnih žarkih!

Načrtovanje in pol - ob sončnem zahodu moraš bit pred gostilno. 

In smo bili. Ha!

Soboto smo potem tudi preživeli dokaj v redu. No, v dobri družbi je vedno super! V Mokrici pa sploh!

V nedeljo zjutraj pa sva šla s Heleno naproti Jerneju, ki je prišel gor z gondolo - da se slućajno ne bi izgubil. No, bolj zato, da sva malo raztegnila noge.

A nedelja ni bila več lepa, se je že vlekla megla. Tako smo se v minuti z Jernejom zgrešili. Midva pogledat notri v postajni prostor, on pa ravno takrat po klančini ven. No, bolj zgrešit se pa res ne bi mogli!

K sreči sva hitro spoznala, da je gondola že prišla in da je Jernej že šel naprej, zato sva pohitela in se spotoma drla ko nora. A že tako se zvok hitro izgubi, v megli pa se zdi, da še mnogo hitreje... Pa naju je vseeno slišal in k sreči smo se le dobili že malce za Šimnovcem. Tako pa je, če pustiš telefon v koči - saj sva skupaj, kaj pa rabiva? Oja.

Seveda pa nam megla prav nič ne more. Gremo mi malo naokrog, do Kisovca pa že nekako pridemo, kajne?

Saj sva bila pripravljena, da obrneva, če bo prehudo, če se palice ali poti ne bodo več videlo. Po Planini se vseeno ni za šaliti. Po slikah sodeč je bilo precej hudo, a v resnici ni bilo tako. Je bila fajn megla, a tako huda spet ne.

Dol do Kisovca se nam je še drevo postavilo povprek, a je snega hitro zmanjkovalo. 

Nazaj grede je bilo bolj luštno, vsaj malce klanca.

Po fotki takole kar grozno strmo zgleda, ne? Vse je v perspektivi!

Smo pa imeli kar nekaj pavz, a otroci so jo dobro šibali in prav nihče se ni pritoževal. Ne za pot, ne za vreme.

No, v nedeljo potem nismo prav veliko več hodili naokrog. Le bolj malo, a se tudi slikat ni dalo. Megla, megla, megla.

V ponedeljek, na praznik, je bilo potem vreme še mnogo slabše. Celo deževalo je. Zmrznjen dež, led, sneg - vse skupaj ena sama žalost in brozga. Nam ni ostalo drugega, kot da počasi pospravimo, spokamo in odrinemo proti avtom.

Večina proti gondoli, mi trije pa proti Jelševem konfinu.

No, ampak zgodba je se tu šele dobro začela. Takih razmer pa nisva ne jaz ne Helena še nikoli doživela! Prvo je bil veter orkanski in tam v sedelcu pred Domžalcem nas je prav premetavalo. Jaz sem se moral kar dobro upirat in pri miru stat, da me ni pometlo, Tamaučka pa je kar metalo sem in tja! Tako smo za tisti klanček za tri minute hoda potrebovali vsaj petnajst minut! Neverjetno.

Pa to še ni vse! 

Poleg tega je dež pobral ves sneg, ostal pa je le še led. Led! Cela Planina se je spremenila v ledeno ploskev na kateri je bilo pet centimetrov vode in brozge. Oujejajaaaaa! Kakšni užitki!

In ko si ravno naštimal nogo, da ne boš stopil ravno direktno na led, te je pa veter premaknil in stopil si - jasno! - direktno na led. Vsi smo si dodobra naravnali hrbte.

Škoda le, da se ni dalo slikat, je vseeno dež preveč šel. Le z zaklona Domžalca smo lahko naredili eno fotko, da bo ostal lep spomin na ta prekrasen dan. Bljakiiiiiiii.

Itak smo bili povsem premočeni, smo prišli samo povedat, da smo živi in zdravi, se malo odcedit, potem pa smo morali naprej. Čeprav se nam v tole nazaj prav nič ni dalo!

K sreči je bilo tako "le" tja do Gojške, potem se je umiril veter in tudi led je izginil. Med potjo me je seveda še presneto skrbelo, kako bomo z avtom prišli še do Raka, kaj če bo sneg, led? No, vsaj verige so bile v avtu...

A glej, pri Konfinu o snegu, v katerega sva parkirala v petek, ni bilo več ne duha ne sluha. Poledenelo le vsakih par metrov kak kos, a do kamnoloma je bila cesta že ok. Huhhhhhh, se je slišal odpadli kamen.

Jep, pa je Planina pokazala še en njen obraz. Kakor ji v določenem trenutku pač paše. 

In ravno to je tudi en od razlogov, zakaj sem rad tam gor! O, ja še bomo šli, še!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS