Karnijske - II. del

Poletni razgledi so sicer super, a počasi je bilo v zraku vedno več vlage in to se pri razgledih dobro pozna. Sva pa zato več slikala v dolino, na Madrizze, od koder mi je že dišalo mrzlo pivo! Bova šla pogledat, kaj neki imajo tam, ne?

Pa še pogled na izhodišče, je avto še tam? O, ja, je! Italijanski hotel na tej strani je imel v tistih časih kar nekaj težav, do pošte, zdravnika in vseh uradnih stvari si se moral najbrž kar precej vozit, glede na to, da je bila cesta dol v Italijo zaprta. Ni čudno, da strežejo Gosserja, do Morettija je silno daleč.

A midva nisva bila prav nič zmatrana. A to je zdaj to? Hm... Bi morala še kam? Helena je seveda silila na Creto di Aip in kako bi midva to mimogrede opravila in gor in dol, a se nisem dal. Me je vseeno kar stiskalo, čeprav zdaj - pol leta po izletu - mi je pa kar malo žal. Čisto lahko bi šla še tja gor. Dan je bil dolg in dovolj lep, čelade in vso ostalo opremo sva imela... Eh, ampak takrat je bilo to drugače in človek ne more bit pameten za vnaprej. Oziroma za nazaj je bit pameten precej enostavno.

Helena se je nekako pomirila, a Cavallo ji vseeno ni bil povsem dovolj: "greva vsaj še na sosednjo špico!". Pa sva seveda šla, kar malo počez, gor in dol.

In tam nekje, sredi ničesar, nobene poti, človeka, civilizacije, najdeva zadnjo luč od kolesa. Prosim? Kaj? Kako? Precej nenavadna najdba. Sva jo pospravila, a še danes se nama niti ne sanja, kako je tista luč prišla tja.

Je pa bilo zanimivo, kako je Heleno kar naenkrat odneslo na sosednji vrh. Drugače vedno hodi nekje za mano, razmišlja in včasih se kar dodobra oddalji in pusti, da jo "vlečem" naprej. A ne, tokrat pa ne! To je bil njen vrh! Tako jo je odneslo direktno gor, da sem jaz lahko le dihal na škrge in se čudil, kaj neki se je punci zgodilo?

Z nasmehom me je pustila - sopihajočega do konca - daleč zadaj. Mimogrede.

Ok, ok, še dobro. Bom naslednjič vedel, ko bo kje jamrala. Samo tole zgornjo sliko ji pokažem! Ha, motivacija, mo-ti-va-ci-ja! Kot pri otrocih, ne?

Je pa treba priznat, da sem gor dobil hudo dobro nagrado, to pa res! Pa ne povem, kakšno!

Pa se mi zdi, da sem enkrat našel na neki karti ime hriba, zdaj pa ga ne najdem več in tako pojma nimam, kje sva bila. No, pri sosedu od Cavalla, takole nekako.

Spustila sva se po najlažji poti do Rudniškega sedla.

Šele ko sva spet prišla na pot, sva srečala prve pohodnike! Ura pa enajst, presneti turisti!

Kako postavit table in kam? Res ne vem, zakaj se pri nas toliko matramo? Takole jih položiš, pa je, kaj se boš matral! Pa tole ni italijanska nemarnost! Kako veš ali tablica res kaže v pravo smer pa mi je še vedno uganka! Zaupat je treba, zaupat!

Tam nekje bi res lahko zavila desno dol in prišla prej, a sem hotel pogledat na drugo stran, proti bivaku Lomasti, biti na Selli di Aip. Tam nekje daleč, daleč naprej mora bit Passo del Cason di Lanza, ta vsekakor mora prit na najin spisek! Imel sem neko idejo, da bi šel pogledat bivak, a se mi kar ni dalo. Evo, slikal sem ga, greva naprej. Lenoba lena.

Zraven pa sem na tiho slikal še Creto di Aip, da si bom lahko potem doma počasi ogledoval in zmanjševal strah - da bova naslednjič le prišla gor.

Rudniški jaški. Vse nekaj prekopano.

In seveda branitelji meje. Posejani na vsakem koraku, budno pazijo, da nepovabljeni ne zakorakajo v njihovo območje. Kakšnega velikega strahu tule ni več, je vseeno preveč ljudi. Na par metrov, potem pa se le skrije.

Z Rudnigsattla moraš najprej kar nekaj dol, potem ta pa čaka kar nekaj vzpona proti Madrizzi. Tam so se potem začele trume ljudi, se je prav videlo, kako daleč v valovih pridejo ljudje od gornje postaje žičnice.

Pod Madrizzo je potem cel vodni park. Kakor je bilo prejšnji dan na drugi strani hriba, ko je bilo povsod polno zanimivosti, jih je bilo tu še več. Od celega jezera pa do celega parka. Ni čudno, da se tule gor natepejo cele horde turistov.

Vse se nekaj vrti, 

vse nekaj šprica. In to v takem okolju... oh!

Seveda sva morala tudi ta vrhnji bife probat, vsaj s točenim, hladnim. O, kako je to pasalo, točen Gosser je presneto dober! Je pa veliko ljudi jedlo kosila in vse skupaj sploh ni nič dražje, kot v dolini. Za nas seveda drago, a za domačine enako, zato pa jih je veliko jedlo. V takem okolju je to čisto nekaj drugega.

V miru ob krigli točenega sva lahko potem še malo uživala, si ogledovala prve plezalce (ob 12h!) po feratah na Torre Clampil in Torre Winkel in si lahko dobro ogledala tudi nasprotno stran smučišč, tam, kjer sva bila prejšnji dan, Krniške skale.

Spust do prelaza je bil potem bolj zapleten, kakor sva si predstavljala. Nekako nisva hotela hodit po smučiščih in sva si zamislila, da bova šla dol po grebenu, po meji. Povsod je bil nek grenze weg, pa sva mislila...

Saj nekaj časa je šlo, potem pa sva le morala iskat neke poti, ki pa so šle vse levo in desno, le navzdol ne. Sva hodila sem in tja, kot dva zmedenca, k sreči pa sva le videla italijanski hotel in avto - najin cilj.

A sva na koncu le našla pot, vsa navdušena! Juhuuu, to bo tisto pravo!

No, bila je res pot, ampak ne za naju. Pa sva bila lumpa, pa tudi česa drugega nisva mogla narest. 

Sem kar dobro pogledoval nazaj, kdaj bo kdo prinorel, midva pa direkt na sredi poti. K sreči sem dva kolesarja opazil še pravi čas, da sva se umaknila. Sem pričakoval, da me bo kdo od njiju nakuril, a so sosedje precej prijazni. Smo se bolj opravičevali en drugemu. Pri nas sigurno ne bi tako dobro skoz prišel. Ne kolesar na pohodniški poti, ne pohodnik na kolesarski poti. Pri zavedanju, da vsi kršimo pravila, se nadvse energično lotevamo vsakega, ki ga ujamemo pri kršenju teh istih pravil, ki jih sami ne upoštevamo. Hecno.

No, ampak kolesarska pot naju je pripeljala natanko tja, kamor sva hotela. To pa je tudi bilo vredno nekaj iskanja in motoviljenja med nizkim rastjem!

Takole je potem zgledal najin celoten izlet. Vsega skupaj, predvsem pa veliko uživanja v razgledih, nekih sedem ur.

Pri italijanih na Passo Pramollo sva seveda zavila še na mrzlo, hladno pivce. So me pa malo razočarali, imeli so samo malega Gosserja po 3€. Sem vseeno pričakoval, da bodo cenejši kot čez mejo. Pa še to, da imajo samo malo pivo? Kaj, a je kriglov zmankal al kva? 

Najbrž se jim pozna, da se morajo vozit vse naokrog, pa so malo sitni. Jaz bi bil tudi...

V penzionu naju je potem zaposleni Litvanec lepo prosil, če mu lahko pokaževa kaj slik s hribov, sam bi tako rad hodil naokrog, a nima skoraj nič časa, le delo, delo, delo. Seveda sva mu z veseljem ustregla in mu pokazala slike. Upam, da je še vedno zaposlen tam in da ni mrknil kam v hribe, očke so se mu fino svetile! Evo, pa so najine slike vsaj nekoga malo osrečile, kdo bi si mislil, da celo mladega fanta iz Litve!

Popoldan sva šla še malo pohajkovat po Hermagorju, da vidiva še to mestece. A sva bila najbrž malo prezgodnja, vse več ali manj prazno, pravzaprav nič zanimivega, trgovine pa itak iste kot pri nas.

Ker sva doma s sončne strani alp, nisva šla na večerjo kam ven ampak sva zavila v Billo. Jasno, 15€ za večerjo iz trgovine - skupaj s pijačo seveda - se ne more primerjat z večerjo zunaj. 

In tako se je potem počasi končal drugi dan. Po obilni večerji in dobri pijači sva kar počasi ugasnila v tisti mehki postelji. Mogoče res ne utrujena fizično, a tako polna vtisov, da je utrujenost še mnogo večja!

Naslednji dan sva bila za turiste prav zgodnja, a to pomeni, da sva vseeno motovilila z zajtrkom in pospravljanjem vsaj do devetih. Za turiste še vedno presneto zgodaj. A je bilo treba it. Vreme se je kisalo, razgledov ne bo več, doma naju zvečer pričakujejo, midva pa bi vseeno morala še kam it. Čez kak drug prelaz. 

Naprimer čez Plockenpass, Passo di Monte Croce Carnico. 

Značilno s svojo vetrno turbino.

Odločila - no, jaz sem nekako predlagal in je obdržalo - sva se za Mali Pal, Kleiner Pal, Pal Piccolo. Kljub temu, da je na drugi strani nekaj bolj kipečega - Creta di Collineta. Prve ture po takih območjih vedno vzamem za ogledne, pregledne. Zato so vedno lažje, ne takoj čisto ta težke ferate. Helena bi seveda to naredila drugače. Jah, spisek se bo podaljšal, na Collineto bo sigurno treba it!

Na Pal Piccolo, kjer je muzej na prostem iz I. svetovne vojne, sva se vzpela naokrog po avstrijski strani (direktna ferata s prelaza je že več let zaprta), najprej prideš do strojničnega gnezda - Maschinengewehrnase. A to celo zna kdo izgovorit?

Nato pa sva se precej strmo povzpela po hudo vlažnem in drsečem (od kje neki?) pobočju do prvih kavern. Cel hrib je namreč prevrtan, obzidan, prepreden, zajeden, na... in še milijon takih pridevnikov.

Ampak o tem naslednjič.

Karnijske - I. del

Sestopala sva torej s Krniških skal, k sreči po drugi poti, vmes pa sem seveda vztrajno škljocal Monte Cavallo, da bi le videl, kje bova jutri hodila. Nisem se še čisto odločil, kje naj bi šla, poti je cel kup, od hudo zahtevnih pa preko manj zahtevnih do povsem krotkih. Nekaj vmes bo treba izvest, kajne? Pa eno gor, drugo dol, kot je pri nas v navadi.

Tako pa sva ta dan hodila, po zgornji poti gor, po spodnji dol. Pa ne čisto na vrh, zaradi gneče. Prav luštno. 

Se pa na prejšnji karti dobro vidi rdečo piko, ki ni zavila k avtu (zeleni piki), ampak direkt v Alpenhotel Plattner. Kako tudi ne bi, dan je bil vroč, midva pa žejna kot pri norcih. Točeno pivo po 3.70€ na razgledni terasi je potem tako super sedlo, da sva si želela še naslednjega, a to nikakor ne bi bilo pametno. Je bilo treba še vozit in kam prit. Zato sva le občudovala razgled in si cedila sline, kako bi bilo lepo, če bi bivala tule. Pozicija je res prekrasna in v takem dnevu ti je kar žal, da moraš v dolino. Res pa je, da je zadeva kar precejkrat dražja, poleg tega pa je itak večino leta razprodana. Kako tudi ne bi bila! Lokacija, lokacija, lokacija, ali kako že to gre?

Ustavila sva se še pri cerkvici in spomeniku direktno nad prelazom, na meji, kjer je vse posvečeno prijateljstvu. Seveda, najprej s(m)o se v parih vojnah pretepali ko nori, zdaj pa malo prijateljujejo. Do naslednjič.

Hotela sva pogledat še na italijansko stran prelaza, do odcepa poti v dolino Winkel, sva pa zato morala prevozit STOP znak, saj je bila z italijanske strani cesta zaprta že precej časa. Zemeljski plazovi kar naprej zapirajo ubogo cesto. Je pa res, da je presneto težko ugotovit ali je cesta odprta ali zaprta. Sploh zato, ker jo je lani kar dvakrat preplazilo. Potem pa se znajdi, ker povsod na netu piše, da je odprta. A to velja za tisto, preden jo je spet zasulo. Hja. Najbrž se zato velikokrat zgodi, da prideš do kakšnega STOP znaka in moraš potem kar fino naokoli.

Kakorkoli, midva sva itak bila z druge strani in nama je bilo vseeno, dol do ovinka pa sva le prišla, a nama ni bilo prav nič všeč. Polno lesa in vse zvoženo, kar je nakazovalo na poln promet drvarjev. Za avto tole ne bo ravno najbolj primerno, bova naslednji dan raje kar zgoraj začela!

Nazaj grede z Mokrin sva malo bolj gledala kje je kaj, se malo več ustavljala, pogledala v trgovine, šla na vse strani, na koncu pa se ustavila še ob jezercu Bodensee.

Potem sva jo pa končno le mahnila najini sobi naproti! Do Reisacha je bilo treba prit, s prelaza 23km, 26 minut. Ne prav daleč.

Evo ga, Grillhof Reisach. Lastnica domačinka, razumela sva jo, da ima vsaj še eno tako hiško, ona pa povsod kuha, zato je bila precej leteča. Pomočnik pa je bil mlad fant iz Latvije, željan gora a skoraj povsem brez prostega časa. Je bilo treba delat. Globalizacija v vsem sijaju torej.

Soba za dva z zajtrkom 40€ na noč, pivo po 3€, zelo, zelo sprejemljivo! Zato pa v penzionu midva, madžari in slovaki.

Soba je bila prav luštna in presneto čista. Sem se prav matral, da bi kjerkoli našel kaj prahu, a mi ni uspelo! Pa sem se plazil spodaj in zgoraj, a res nisem nič našel! Neverjetno! Kdo ve, katera narodnost puca tole? S sobico sva bila torej več kot zadovoljna, televizija je pa spet ostala neprižgana. Je hudir, če wifi povsod vleče, kdo pa še potrebuje tv?!

Seveda pa nisva zdržala dolgo notri. Sva morala še malo naokrog, pregledat okolico, najt kakšno fajn gostilno. Pa sva se vozila in vozila po okoliških vaseh, a nama ni bilo prav nič všeč. Smotana turista.

Dokler naju ni žeja ustavila v Dellachu, v centru, kjer je bilo pivo po 3.30€. Pa še take fine omare za na plaže severnega morja so imeli.

Naslednje jutro sva bila bolj zgodnja. Preskočiti sva morala zajtrk, a nama je lastnica že zvečer lepo naštimala zajtrk za s sabo! Nisva hotela rinit v hrib ravno v največji vročini, zato sva bila že mnogo pred sedmo na italijanski strani prelaza Mokrine, pustila avto naproti hotela in zakorakala pravzaprav navzdol, proti dolini Winkel.

Vse tako lepo, prvinsko, a kar naenkrat začne povsod smrdet. Po olju, nafti... in res:

Kako se je to znašlo tam, mi je še vedno uganka - po karti sodeč je vse skupaj celo nekak vodnati biotop, zaščiteno področje? -, a vse kaže, da množica naprav, mašin in vsega pač terja svoj davek. Škoda.

Na karti je kazalo, da bova kar nekaj časa hodila dol in potem gor v dolino, a je bilo vse skupaj hitro, niti ne pol ure. Se je pa že takoj začela kazati lepota dneva, le upala sva, da bo zdržalo!

Baita Winkel je res kot iz pravljice, na čudovitem kraju, z enkratno barvo. Pri nas kaj tako rdečega že ne bi šlo vkup z gorami, pri nas še bivake barvamo v barve skal, da jih ja ne bi kdo opazil. Najbrž zato, da se gamsom ne strga zaradi rdeče barve...

Skratka, tule sva zaradi lepot že hudo vzdihovala.

Malo sem vzdihoval tudi zaradi nekaterih besed, ki mi gredo strašansko na živce, v teh časih so pač popularne, tule me je navdihnila sostenibile. Jasno, kako da ne! Najbrž pa vse skupaj spet črpanje evropskih sredstev. Italijani tudi znajo.

Pot naju je nato vodila po celi dolini, ki se je počasi razkrivala in postajala čedalje lepša.

V zgornjem delu kar naenkrat prideš do planote polne macesnov. Mehka trava, mehki macesni, kot v nekem drugem svetu.

Potem pa se že počasi začnejo odcepi. Na ta hude poti. Torre Clampil, Torre Winkel, same hude plezarije, ne za naju. Mogoče bi bila za naju Via F. Schiavi, a sva raje izbrala Ferrato Contin.

Me je kar stiskalo, kaj bo potem tam daleč zadaj, v tistem zatrepu. Bo hudo, bodo tudi tu kaki stolpi, hude stene, prepadnosti? Pa se je spet izkazalo, da je strah votel. Nič hujšega ne more bit tole, ne?

Še pogled na dolino Winkel, ki nama je bila res pravljična. Bo treba še kdaj, mogoče takrat obdelava Schiavija, od tule mi ni zgledalo preveč hudo. 

Enricu sva popravila plastično rožo v spomin

in se povzpela po grapi navzgor. Pravzaprav tole niti ni ferrata, čemu so zajle niti sam ne vem. Tudi, če jih ne bi bilo, velikokrat jih na takih poteh ni. Takole sem se bolj namestil fotografinji, kot pa res kaj plezal.

Po grapi hitro prideš na sedelce med Torre Clampil in Mt. Cavallom in odpre se ti pogled na Creto di Aip.

Še malo poplezavanja, dokler malo pod vrhom ne prideš do znaka za ferate, kar mi ni bilo povsem jasno. Tule kakšnega pripenjanja sploh nisva rabila. Čeladi sva seveda imela, pripenjanje pa ni imelo smisla.

In sva že na meji!

Daleč najbolj zgodnja sva, kakor sva opazila, turisti tako ali tako ne začnejo hoditi v hribe pred deseto. Zajtrk, pa to. Pred pol enajsto bo sigurno povsod mir! Zato tudi kakšen trop gamsov. Malce daleč, a so bili opaženi!

Na vrhu sva se spet slikala in slikala.

In še malo slikala.

Če pa je res bilo tako enkratno. Pa lep dan, pa povsod naokoli vršaci, pa tam doli kakšni večji hribi, tam levo vse travnato, desno vse nagrbančeno. Kamorkoli si pogledal, si lahko slikal in slikal in slikal.

In kdo neki sva midva, da bi se temu upirala?!

Monte Cavallo, Rosskofel, Konjiški špik 2239m.

Potem pa seveda naprej!

Že dolgo imava s Heleno spisek, kam vse bi šla rada. Kaj vse je treba videt in podobno. Tak, čisto okviren spisek, nič prav posebnega.

Problem tega listka je, da se nikakor ne krajša, temveč postaja vedno daljši. Seveda, kako ne bi, ko pa ničesar ne obdelava do konca, povsod greva samo malo "uč vržt", pa da vidimo, če nama je všeč. Povsem jasno je, da nama je potem všeč in že tako dolgemu spisku "kajvsejetrebašeenkratpogledat" se doda še kakšna alineja.

Ne, to nikakor ne deluje.

Namesto, da bi šla nadaljevat raziskovanje Dolomitov, kakor sva si lani nadvse svečano obljubila, sva jo mahnila nekam drugam. Jasno. Celo predvidljivo.

V čem je torej problem? Ali pa, če se vprašamo drugače: je to sploh problem? Vedno si lahko rečeš: "je*eš spisek!"

Vse torej kaže, da je tale najin spisek najbolj je*ena stranka pri nas. Kaj čmo...

Letos sva začetek poletja/konec šole malo zamudila, drugače bi šli že takoj po koncu pouka direktno na morje. Pa se je vse skupaj sfižilo zaradi šole in košarkaškega tabora. Vsi bi radi vse v začetku julija. In tako je šel najin plan v franže, za nadaljevanje poletja pa sva potem naredila tako kompliciran plan (od variante A do variante E), da se še zdaj kar malo stresem. Kako nama ga je uspelo - kolikor toliko uspešno - izvest, mi je še danes velika uganka.

Pred morjem torej še skočiva malo v hribe. Ampak res malo, dvakrat prespat, nič več. Pa seveda nekam povsem na novo, je*eš spisek.

Pejva malo pogledat Karnijske, se malo spoznat, pokukat, če se splača it tja. Kar pomeni: če so dovolj dobre za na spisek. Pejva na Mokrine, tam bo kar nekaj za videt, za hodit in za spoznavat, tam bo super!

V daljnih časih bi se odpeljala tja in potem iskala hotel ali kaj podobnega, a odkar obstaja booking.net, so stvari malce lažje. Pa spet ne tako zelo lahke, če se spraviš to delat v zadnjih dneh. V začetku poletja namreč že dodobra zmanjkuje prostora, sploh v takšnih turističnih območjih. Zato sva si našla Grillhof Reisach, sploh ne na Mokrinah, temveč v dolini Zilje, taka strateška točka, kakor sva se tolažila. Je pa zato cena zelo godila moji škrti duši.

Prvi dan, sreda, 6.7., sva začela ne preveč zgodaj, se odpeljala do Kranjske gore, kjer sva kot tolikokrat doslej ponovno izkoristila bližino dobre kave s pekarno. Počitnice je treba počasi vzet!

Nato pa sva se izognila predoru in klancu ter se počasi zapeljala prek Trbiža - kolikokrat sva bila letos že v Trbižu?! - in Arnoldsteina v dolino Zilje. Hermagor, Tropolach in kar gor, direktno na Mokrine, mikrolokacija: Plattner Alpenhotel! Vse to sem že kar na pamet vedel, toliko sem prejšnji dan po kartah gledal.  Do sem 2:40h vožnje in 157km.

Ura pol poldne, dan pa prekrasen! Nekaj so bile sicer napovedane plohe, tako da sva se odločila za Gartnerkofel, Krniške skale, 2195m. Da bova lahko gledala čez na Monte Cavallo/Rosskofel/Konjiški špik in Creto di Aip/Trogkofel/Veliki Koritnik.

Eh, tole trojezično označevanje enih in istih skal mi gre na živce. Če je od tega odvisna narodova zavest, potem pa tudi brezveze...

Ja, jaz sem moral najprej na nasprotno stran brega, da vidim v kaj se bom moral spuščat naslednji dan. Helena bi seveda najraje plezala povsod, jaz pa sem seveda bolj boječ. Se je treba najprej malo spoznat, malo poskusit, malo okusit.

Lej, koliko je možnosti in tabel! Kamorkoli lahko greva! Juhuuuuu!

Gartnerkofel je torej tamle gori! Dve urci pa bo.

Že pri prvi koči so tako lepo pripravili, da so se nama že začele cediti sline! Kaj, ko bi kar tu ostala?!

Pogled na drugo stran, direktno na smučišča Mokrin. Levo Monte Cavallo, desno Creta di Aip.

Kaj pa je tamle, a? O, lepotec, s te strani pa ga res še nisem gledal - Montaž! Oujea, se mi je že nasmeh vlekel čez vso glavo, tudi če bi kar tule ostala, bi bil povsem zadovoljen!

Pa me je Helena hitro zbudila z idejo, da greva še midva tole probat. Ja, seveda, "malo morgen" sem zatulil kar po domače. Pa je bil tole le "tamanjši most". Kje je pa tisti "tavečji"?

Ja, hribi so se znali dobro postavit, vedno. In v sodelovanju z vremenom lahko pripravijo človeka, da fotoaparata sploh ne izpusti več iz roke. Nekatere slike potem dobro uspejo!

Ahhhhhh, Julijci.

Med hojo navzgor sva prehitela celo skupino, vmes je bilo pa še en milijon ljudi, večina se jih je pripeljala do vrhnje postaje štirisedežnice, ki je cel dan vozila več ali manj dobro zasedena. Ljudi je bilo tako povsod dovolj, oziroma, midva bi rekla, da jih je celo preveč. Zato sva raje zavila na sosednji vrhec, ne na tistega "pravega", sva pač upala, da nama bo uspelo bit bolj sama. Da bova lahko bolj uživala v razgledih. Na Mokrine.

Na dolino Zilje - Tropolach, od koder se vzpenja ne prav poceni Millennium Express.

Stala sva in stala in... jah. Saj ne moreš drugače...

Ko sva se vračala pod vrhom sva videla, da sva imela kar prav. Tamle gor ne bi bila prav nič sama! Juhu!

Nazaj grede sva pa le odkrila tudi "tavečji" most. Fant ga je prečkal od začetka prav počasi, potem pa se je fino videlo, da je izgubil strah in je kar odločno pospešil. Punca za njim strahu ni imela prav nič. Tako bi bilo tudi pri nas, Helena me je kar nagovarjala, jaz pa tudi za veliko denarja ne bi šel čez. Nisem nor.

Raje malo opazujem naokrog. Ni hudir, da ne bi tule živeli... ej, jep, lej ga, svizca! Ko vidiš enega, jih je kar naenkrat vsaj še pet naokrog. Se sploh ne sekirajo več, do ene trideset metrov te mimogrede spustijo potem te pa le imajo dovolj. Preblizu pa le ne moreš!

Je pa tam naokrog še dosti drugega življa. Tako je tudi smrtonosni gad najbrž le prijazna smokulja, a hej, nikoli ne veš!

Raztegne se že kot čisto prava strupenjača. Od preveč blizu je pa le ne greva gledat, zdi se precej hitra in odkar smo videli tisto presneto hitro belouško pod Kofcami, sem raje v varni razdalji. Smokulja gor ali dol. Sicer pa vemo, kako je - le koga od nas je bolj strah in kdo se hitreje umika?!

Ampak to seveda še ni vse, avstrijci imajo vsake par metrov kakšno zanimivost. Kaj za turiste. Naprimer kamne z drugih vrhov, tale je direkt z Gross Venedigerja.

To je tamle nekje skrajno levo ali pa še bolj v levo, v sredini daleč zadaj bi pa moral bit Grossglockner. Enkrat bo treba tudi tja, kajne? Ga dat na spisek, če ne drugega!

Saj ne, da bi bila poznavalca, a s pripomočki je ponavadi lažje! Taki paneli res prav pridejo. Da vsaj veš, kje je Hohe Warte, kamor boš tudi šel enkrat!

Če ti pa taki paneli niso dovolj natančni in se še vedno ne spoznaš, potem pa lepo pogledaš skozi daljnogled in evo, se ti vse izpiše na ekranu. Super pogruntavščina in to brez debilnega metanja kovancev v mašino.

Za lepotca v zahodnih Julijcih pa ne rabiš daljnogleda, je dovolj markanten, da bi ga lahko slikal tisočkrat. No, najbrž tudi sem ga...

Še pogled z mostu v globino, ki me tokrat celo ni pretresel, že vsega hujšega vajen - sem si samo tisti "tadaljši" most predstavljal, pa mi ni bilo prav nič hudega več.

Število ur sonca v letošnji zimi. Karkoli to že pomeni, se ti pa zdi, da je to kar super rezultat. Sploh na sončen dan.

Pa naprave za slikanje smučarjev. Seveda sva se tudi midva postavila, čeprav brez smučk. Sem mislil, da dela le med sezono, a so ljudje na senčni strani alp vsekakor bolj podjetni in tudi v letni sezoni vse naprave delujejo. Še dobro, da sem se doma potem na tole spomnil in sliko celo našel! Še k sreči je ne zbrišejo prav hitro! Ta prava turista!

V labirint se je šla igrat samo Helena. Eni moramo ostati zunaj, za pomoč. Kaj pa, če ne najde ven?!

K sreči sva potem našla še drugo pot navzdol, da nama ni bilo treba po isti nazaj.

Gremo torej naprej!