Karnijske - II. del

by piskec 3. januar 2017 11:30

Karnijske - I. del

Sestopala sva torej s Krniških skal, k sreči po drugi poti, vmes pa sem seveda vztrajno škljocal Monte Cavallo, da bi le videl, kje bova jutri hodila. Nisem se še čisto odločil, kje naj bi šla, poti je cel kup, od hudo zahtevnih pa preko manj zahtevnih do povsem krotkih. Nekaj vmes bo treba izvest, kajne? Pa eno gor, drugo dol, kot je pri nas v navadi.

Tako pa sva ta dan hodila, po zgornji poti gor, po spodnji dol. Pa ne čisto na vrh, zaradi gneče. Prav luštno. 

Se pa na prejšnji karti dobro vidi rdečo piko, ki ni zavila k avtu (zeleni piki), ampak direkt v Alpenhotel Plattner. Kako tudi ne bi, dan je bil vroč, midva pa žejna kot pri norcih. Točeno pivo po 3.70€ na razgledni terasi je potem tako super sedlo, da sva si želela še naslednjega, a to nikakor ne bi bilo pametno. Je bilo treba še vozit in kam prit. Zato sva le občudovala razgled in si cedila sline, kako bi bilo lepo, če bi bivala tule. Pozicija je res prekrasna in v takem dnevu ti je kar žal, da moraš v dolino. Res pa je, da je zadeva kar precejkrat dražja, poleg tega pa je itak večino leta razprodana. Kako tudi ne bi bila! Lokacija, lokacija, lokacija, ali kako že to gre?

Ustavila sva se še pri cerkvici in spomeniku direktno nad prelazom, na meji, kjer je vse posvečeno prijateljstvu. Seveda, najprej s(m)o se v parih vojnah pretepali ko nori, zdaj pa malo prijateljujejo. Do naslednjič.

Hotela sva pogledat še na italijansko stran prelaza, do odcepa poti v dolino Winkel, sva pa zato morala prevozit STOP znak, saj je bila z italijanske strani cesta zaprta že precej časa. Zemeljski plazovi kar naprej zapirajo ubogo cesto. Je pa res, da je presneto težko ugotovit ali je cesta odprta ali zaprta. Sploh zato, ker jo je lani kar dvakrat preplazilo. Potem pa se znajdi, ker povsod na netu piše, da je odprta. A to velja za tisto, preden jo je spet zasulo. Hja. Najbrž se zato velikokrat zgodi, da prideš do kakšnega STOP znaka in moraš potem kar fino naokoli.

Kakorkoli, midva sva itak bila z druge strani in nama je bilo vseeno, dol do ovinka pa sva le prišla, a nama ni bilo prav nič všeč. Polno lesa in vse zvoženo, kar je nakazovalo na poln promet drvarjev. Za avto tole ne bo ravno najbolj primerno, bova naslednji dan raje kar zgoraj začela!

Nazaj grede z Mokrin sva malo bolj gledala kje je kaj, se malo več ustavljala, pogledala v trgovine, šla na vse strani, na koncu pa se ustavila še ob jezercu Bodensee.

Potem sva jo pa končno le mahnila najini sobi naproti! Do Reisacha je bilo treba prit, s prelaza 23km, 26 minut. Ne prav daleč.

Evo ga, Grillhof Reisach. Lastnica domačinka, razumela sva jo, da ima vsaj še eno tako hiško, ona pa povsod kuha, zato je bila precej leteča. Pomočnik pa je bil mlad fant iz Latvije, željan gora a skoraj povsem brez prostega časa. Je bilo treba delat. Globalizacija v vsem sijaju torej.

Soba za dva z zajtrkom 40€ na noč, pivo po 3€, zelo, zelo sprejemljivo! Zato pa v penzionu midva, madžari in slovaki.

Soba je bila prav luštna in presneto čista. Sem se prav matral, da bi kjerkoli našel kaj prahu, a mi ni uspelo! Pa sem se plazil spodaj in zgoraj, a res nisem nič našel! Neverjetno! Kdo ve, katera narodnost puca tole? S sobico sva bila torej več kot zadovoljna, televizija je pa spet ostala neprižgana. Je hudir, če wifi povsod vleče, kdo pa še potrebuje tv?!

Seveda pa nisva zdržala dolgo notri. Sva morala še malo naokrog, pregledat okolico, najt kakšno fajn gostilno. Pa sva se vozila in vozila po okoliških vaseh, a nama ni bilo prav nič všeč. Smotana turista.

Dokler naju ni žeja ustavila v Dellachu, v centru, kjer je bilo pivo po 3.30€. Pa še take fine omare za na plaže severnega morja so imeli.

Naslednje jutro sva bila bolj zgodnja. Preskočiti sva morala zajtrk, a nama je lastnica že zvečer lepo naštimala zajtrk za s sabo! Nisva hotela rinit v hrib ravno v največji vročini, zato sva bila že mnogo pred sedmo na italijanski strani prelaza Mokrine, pustila avto naproti hotela in zakorakala pravzaprav navzdol, proti dolini Winkel.

Vse tako lepo, prvinsko, a kar naenkrat začne povsod smrdet. Po olju, nafti... in res:

Kako se je to znašlo tam, mi je še vedno uganka - po karti sodeč je vse skupaj celo nekak vodnati biotop, zaščiteno področje? -, a vse kaže, da množica naprav, mašin in vsega pač terja svoj davek. Škoda.

Na karti je kazalo, da bova kar nekaj časa hodila dol in potem gor v dolino, a je bilo vse skupaj hitro, niti ne pol ure. Se je pa že takoj začela kazati lepota dneva, le upala sva, da bo zdržalo!

Baita Winkel je res kot iz pravljice, na čudovitem kraju, z enkratno barvo. Pri nas kaj tako rdečega že ne bi šlo vkup z gorami, pri nas še bivake barvamo v barve skal, da jih ja ne bi kdo opazil. Najbrž zato, da se gamsom ne strga zaradi rdeče barve...

Skratka, tule sva zaradi lepot že hudo vzdihovala.

Malo sem vzdihoval tudi zaradi nekaterih besed, ki mi gredo strašansko na živce, v teh časih so pač popularne, tule me je navdihnila sostenibile. Jasno, kako da ne! Najbrž pa vse skupaj spet črpanje evropskih sredstev. Italijani tudi znajo.

Pot naju je nato vodila po celi dolini, ki se je počasi razkrivala in postajala čedalje lepša.

V zgornjem delu kar naenkrat prideš do planote polne macesnov. Mehka trava, mehki macesni, kot v nekem drugem svetu.

Potem pa se že počasi začnejo odcepi. Na ta hude poti. Torre Clampil, Torre Winkel, same hude plezarije, ne za naju. Mogoče bi bila za naju Via F. Schiavi, a sva raje izbrala Ferrato Contin.

Me je kar stiskalo, kaj bo potem tam daleč zadaj, v tistem zatrepu. Bo hudo, bodo tudi tu kaki stolpi, hude stene, prepadnosti? Pa se je spet izkazalo, da je strah votel. Nič hujšega ne more bit tole, ne?

Še pogled na dolino Winkel, ki nama je bila res pravljična. Bo treba še kdaj, mogoče takrat obdelava Schiavija, od tule mi ni zgledalo preveč hudo. 

Enricu sva popravila plastično rožo v spomin

in se povzpela po grapi navzgor. Pravzaprav tole niti ni ferrata, čemu so zajle niti sam ne vem. Tudi, če jih ne bi bilo, velikokrat jih na takih poteh ni. Takole sem se bolj namestil fotografinji, kot pa res kaj plezal.

Po grapi hitro prideš na sedelce med Torre Clampil in Mt. Cavallom in odpre se ti pogled na Creto di Aip.

Še malo poplezavanja, dokler malo pod vrhom ne prideš do znaka za ferate, kar mi ni bilo povsem jasno. Tule kakšnega pripenjanja sploh nisva rabila. Čeladi sva seveda imela, pripenjanje pa ni imelo smisla.

In sva že na meji!

Daleč najbolj zgodnja sva, kakor sva opazila, turisti tako ali tako ne začnejo hoditi v hribe pred deseto. Zajtrk, pa to. Pred pol enajsto bo sigurno povsod mir! Zato tudi kakšen trop gamsov. Malce daleč, a so bili opaženi!

Na vrhu sva se spet slikala in slikala.

In še malo slikala.

Če pa je res bilo tako enkratno. Pa lep dan, pa povsod naokoli vršaci, pa tam doli kakšni večji hribi, tam levo vse travnato, desno vse nagrbančeno. Kamorkoli si pogledal, si lahko slikal in slikal in slikal.

In kdo neki sva midva, da bi se temu upirala?!

Monte Cavallo, Rosskofel, Konjiški špik 2239m.

Potem pa seveda naprej!

Tags: , , , , , ,

hribi | po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP