Mozirje - Kamnik - III. del

by piskec 2. september 2015 19:34

Solčavska panoramska cesta je tako za nama. Dolga je bila, ni kaj.

Pa še precej slabo načrtovana z moje strani, načrtoval sem namreč 3h od Grohota do Doma planincev. Ha! Bolj se res ne bi mogel zmotit... 

Kljub temu, da sva se malo vozila z avtom, meni se je zdelo, da se voziva pol ure, na koncu pa se je izkazalo, da sva z avtom naredila le nekih 2,5km. Za kar sva pa še vedno hvaležna, saj je bil ravno odsek, ki gre kar naprej navzgor in navzgor.

Če dodava še eno uro od Grohota do Panoramske ceste in še 1h po Logarski, bi potrebovala skupaj nekih 6h. Ne pa 3h, ha, načrtovalec! Bi bilo dobro prej preverit kilometre, ne pa kar na palec, kaj?

Sicer pa - nama ni nič nucalo, vreme se je tako ali tako odločilo drugače... 

V Logarski sva bila enkrat tudi s Tamaučkom, star je bil le kak mesec, nič več. Od takrat je ostalo le par slik, kdo ve zakaj, vse kaže, da nisva prav veliko slikala... A v glavi sem imel točno tole sliko, ki sva jo tudi tokrat zagledala! Ja, tukajle morava zavit dol! 

Markacija je bila, prej sem se pozanimal tudi pri domačinih in vsi so potrdili. Bilo pa je sumljivo, ker so vsi govorili o vlaki, nihče ni nič rekel o markirani poti. Vlaka levo, vlaka desno, samo po vlaki naj bi šla in bi prišla enostavno in lepo dol!

Ker pa sva midva ta prava planinca, jaz celo strokovni sodelavec prav za markacije, se ne dava zavest in zvesto slediva markacijam!

Izkazalo se je, da je pot strma ko hudir in povsem neobljudena, kdo ve, kdo je tule nazadnje hodil... A za razliko od vedno, tokrat nisem imel težav jaz, temveč Helena. Ni in ni ji šlo dol po tisti strmini, meni pa se ni zdelo prav nič hudega. Najbrž težak nahrbtnik naredi svoje in če je celotna pot v listju in žiru, kjer si kot na kotalkah, to najbrž terja davek.

Še domačin spodaj, čez katerega dvorišče z zoprnim psom sva morala it, se je spraševal, zakaj nisva šla po vlaki. Jebela cesta, pa vlaka! Kje pa si, hudirja?

No, sem jo vsaj doma potem našel. Na karti, ortofoto. Res je tam, samo tam zgoraj ne bi smela zavit, pa bi bilo. A kdo je vedel, kaj?! Prišla bi par sto metrov nižje in brez težav, brez hudih strmin.

A tudi tako sva bila čisto zadovoljna, ko si dol, pozabiš na težave, ki si jih imel gor. In tudi Helena je dobila nazaj nasmešek.

Potem pa spet presenečenje in prijaznost ljudi v Logarski. Pri kočici za pobiranje cestnine sva se seveda zaklepetala in ni minilo par minut, ko nama je fant že ponudil prevoz - gre itak do Koče pod slapom Rinka in naju rade volje pelje.

Jasno, da sva pograbila. Malo tudi zato, ker je bila še ura do konca njegovega dela in sva se lahko še malo spočila. Namočila noge in še kaj več! Sicer ne v Savinji, saj je tam še ni, je bila Jezera čisto ok.

Lahko sva si celo enkrat od blizu ogledala Kapelo Kristusa Kralja

predvsem sva pa lahko v miru razmislila, kako naprej. Ker to sploh ni bilo enostavno. Že cel teden so namreč obljubljali prehod fronte v torek. A nihče ni takrat še vedel ali bo fronta zgodnja ali pozna, bo prišla že dopoldan ali šele popoldan, zvečer. Če bi prišla popoldan, bi midva lahko bila tačas že na Kamniškem sedlu, če bi bila zelo pozna, morda celo na Korošici?

Vse je bilo res odvisno od vremena. Dobesedno. Možnosti je bilo namreč veliko - greva ta dan še višje, na Klemenčo jamo ali morda Okrešelj? Če sva potem jutri zgodnja sva hitro na drugi, kamniški strani. Mogoče se lahko celo potrudiva do Kamniškega sedla, ura še ni bila tako pozna, dan pa junija dolg.

In potem gledava karte, spremljava forum, znance in znalce in spoznava, da vse kaže, da bo situacija slaba. V takem pa jaz sigurno ne bom lezel po hribih, nimam teh želja. Preostane nama le, da greva do Doma planincev v Logarski. Če greva previsoko (Klemenča, Okrešelj) bo čisto mogoče, da bova morala potem v dežju navzdol. Kakšnega velikega smisla v tem pa nisva videla.

In naju je prijazni fant z gipsom na roki naložil v Clia, ki je bil še bolj poln, kot prej Polo in smo šli! Resnično hvala!!!

Kako urico sva potem zdržala, Dom je sicer super, a naju je že srbelo. Greva vsaj malce naokrog, saj še ne dežuje!

O, glej, tule se gre na Klemenčo jamo in naprej na Ojstrico, Korošico. Midva sva šla nazadnje po drugi poti.

Našla sva še spodnjo postajo žičnice in se čudila, zakaj nima motorja tu spodaj? Je motor zgoraj? Ni to malo nenavadno? Je motor nekdo gor znosil in zakaj? Ali pa ima motor sam voziček? Hm... kdo ve, kdaj bova razkrila to skrivnost!

 

A Helena kar ni imela dovolj: "glej, tule je en slap narisan! Kje pa je?" In sva rintala direktno v hrib po hudih strminah, kot da ne bi že cel dan hodila...

Sva ga odkrila, slap Sušica. S tegale nekoč davno pozabljenega štanta, na kar je opozarjalo par kosov obdelanega lesa, je bil še posebno super!

Sva ga šla pa pogledat tudi od spodaj. Jasno.

Vreme pa se je kisalo in vedno bolj sva bila vesela, da sva se odločila prav. Kotliči, kjer sva se podila že(!) dve leti nazaj, niso dajali prav lepe podobe.

In tudi Kamniško sedlo je je vedno bolj zavijalo v oblake. Šele doma sem potem opazil zastavo na vrhu Sedla, sploh nisem vedel, da se vidi od tule...

V Domu planincev sva bila - poleg prijaznega osebja - edina. Kdo drug pa še hodi naokrog v takem? Tako sva imela tuš, kopalnico in skupna ležišča čisto zase!

Takole sva jo torej mahala drugi dan, 23km in 1500 višincev gor ter 2200 dol v 9:10h. Tista 2,5km vožnje je tudi notri, se mi ne da odštevat.

Spala sva ko polha, sva pa oba slišala, da je že ponoči začelo deževat in sva najbrž zaradi tega spala naprej še bolj sladko. Če bi bila kje višje, bi morala pa v dežju dol... tralala.

In potem je zlivalo cel dan.

Še na drugo stran doline se ni videlo!

Midva pa počasi kavice, knjige, hrana. Še bolje kot na dopustu, mnogo bolje!

Na žalost pa vse skupaj ni bilo ravno poceni. Na sliki je namreč za 14,20€ robe, izstopali so predvsem štruklji, tako po dobrem, kot tudi po ceni! Spanje pa po 12,60€, Ker pa sva se imela super in ker so bili vsi super prijazni, nama prav nič ni bilo žal, dobre stvari pač stanejo.

Ker pa nisva prišla na drugo stran, sva seveda morala nekako narest, da prideva bližje domačim krajem. Tadeje ne moreva matrat do Logarske. Avtobus? K sreči je šel en, okrog 13h, na tega sva potem čakala. Torej vsaj do 13h en velik miiiiir!

Oskrbnik naju je nato še prav prijazno peljal do Plesnika, kjer je avtobusna postaja. Zunaj je namreč zlivalo in zlivalo, po dveh metrih bi bila premočena ko zajca. Tako je bila to že tretja lepa izkušnja prijaznih domačinov, prav super sva se počutila!

V Plesniku sva parkrat že bila, najbrž so bili neki drugi časi, zadnje čase pa je za naju preprosto predrag.  

Domač bio eko jabolčni čaj z medom je že lahko super, a cena 3€ se mi je vseeno malo zataknila v grlu in tisti med je šel bolj počasi dol.

Ko je bil počasi čas odhoda in sva pod nalivom potem letela na avtobus, sem pogledal malo nazaj in me je kar presunilo! Palenk je postal prav divji, v naravi se je to še mnogo bolj strašno videlo, kot zdaj na fotki! In bučanje! Huh...

Sem bil kar vesel, da ne sedim več v hotelu in da greva. 

V takih nalivih se Savinja precej razbohoti! Če je nisi navajen, je vse kar strašno!

Avtobus je bil potem povsem posebna zadeva. S 7,20€ za prevoz do Celja, ki se mi je zdelo v hudem neskladju s 3€ za čaj, naju je prijetno presenetil, pričakoval sem seveda višjo ceno.

Do Ljubnega smo se ustavljali par metrov pred postajo in čeprav je bilo na postajah polno ljudi, nihče ni šel gor. Pa gledava in gledava in nič nama ni jasno...

Po Ljubnem pa kar naenkrat - vsi gor. In sem šel vprašat, kaj hudirja se dogaja?! Izkazalo se je, da obstaja za nami še delavski bus, s katerim redna linija sodeluje. Ljudi je namreč preveč samo za delavski bus, zato mu redna linija pomaga. Pol poti je en v vodstvu, drugo polovico drugi in tako lepo speljeta vse.

Še najbolj zanimivo je bilo, da so to vsi vedeli, sicer pa so se VSI poznali. Voznik je točno vedel, kje ustavit in kje ne bo nikogar. Tudi, če se je človek skrival v postajni hišici, je voznik točno vedel, da je tam ta in ta. Ja, VSI so se poznali, cela dolina.

Le midva sva buljila in skušala doumet ta nezapleten in precej učinkovit sistem.

Tako ali tako pa so potem šli vsi v Nazarjih dol, direkt pred BSH, Hišni aparati, popoldanska izmena, točno pet minut pred začetkom. Še dobro, da sem in tja še stoji kakšna tovarna in daje delo celotni dolini.

Do Celja sva bila potem več ali manj sama - samo zato, ker ni bilo več šolarjev - a spoznala sva polno nekih krajev, kjer nikoli nisva bila. Ne vem, kaj sva mislila, a avtobus seveda ne gre direktno v Celje, temveč obrede vsako večjo ali manjšo vas na poti in tudi tisto dlje s poti.

Mnogo bolje bi bilo, da bi Tadeja prišla po naju nekje v bližini avtoceste, do Celja je bilo še kar daleč, sploh naokrog. Bova vedela za drugič.

Kakorkoli že je bilo s tem avtobusom, pa se je meni zdela ena taka super izkušnja, povsem domača, človeška. Mogoče pa bi morala avtobus uporabljati večkrat, kaj? Z lastnim prevoznim sredstvom so ti take stvari več ali manj skrite.

V Celju naju je pobrala Tadeja in v pozno popoldanskih urah sva se končno primajala domov.

Ker sva bila kar malo jezna na težke nahrbtnike, sva vse, čisto vse, kar sva imela, zložila na mizo in nastal je velik kup. 

Kaj sva potrebovala, česa ne? Kaj je bilo nujno, kaj ne? Vse sva tudi stehtala in spisala, tako, da je na koncu nastal spisek, magični spisek!

Zdaj pa, a se ga bova naslednjič držala ali pa bova več trenirala in nosila malo več. Navsezadnje slabih 15kg za nahrbtnik res ni tako veliko... (To zdaj lahko govorim, ko pa bi mi to kdo rekel, ko sem ga moral nosit, bi ga pa hitro dobil v glavo.)

Vseh ciljev tako nisva dosegla, a nič hudega, noben od naju ni prav ciljno usmerjen. Cilj je le smer same poti. Prilagajanje poti, odkrivanje novega, razgledi, mir, hribi, narava, veselje. To so tiste stvari, ki naju peljejo naprej, tja čez, čez hribe, bova pa že še kdaj drugič prišla!

Kot pika na i vsemu pa je vsako popotovanje povsem svoja zgodba in škoda bi je ne bilo povedat.

Mozirje - Kamnik - I. del

by piskec 25. avgust 2015 15:02

V naslovu je malce pretiravanja, ne pa preveč. Plan je bil namreč skoraj natanko takšen: priti od Mozirja do Kamnika.

Čez hribe, jasno!

Tamauček je imel namreč od 21.6. do 24.6. šolski tabor v Beli Krajini, kar pomeni, da na morje še nismo mogli in edino, kar nama je preostalo, so bili hribi. Ene tri, štiri dni bova imela pa dovolj, da prideva do Kamnika, ne?

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, sva tudi midva vse skupaj malo prikrojila. Nekaj zaradi samih poti, nekaj - več - pa zaradi presnetega vremena.

A načrt je bil lep in pravzaprav tudi povsem izvedljiv. Jasno pa je, da se na tak pohod vedno odpraviš s kar nekaj podvariantami in spremembami trase. Za vsak slučaj. Če te naprimer ujame nevihta na grebenu, sredi ničesar, kaj boš? Nisva avanturista, ki bi si polnila adrenalinske zaloge, le pohodnika sva. Tam gori je lepo, luštno, tam gori sva zadovoljna in srečna. Nevihta naprimer pa ni prav nič lepa stvar in po mojem je stvar razuma, da imaš vedno še plan B,C, D in še kaj na voljo.

K sreči je na poti polno planinskih koč, treba je bilo zbrat in pregledat časovnice, nekje malo prilagodit, nekje malo špekulirat. Najtežje pri vsem je, da vnaprej nimam prav nobenega pojma, kako nama bo šlo. Bova hitra? Počasna? Se nama bo dalo ali se bova vlekla? Nič ni določenega. Kje bova torej spala, do kam bova sploh prišla? Glede na junijski čas se vsaj ni bilo bati prevelike zasedenosti, gneče, rezervacije niso potrebne. Tako sva si sestavila en takle listek, plan z vsemi potrebnimi podatki:

Je pa Mozirje res malo zavajajoče, sva kar takoj skrajšala in naju je Tadeja odpeljala do Žekovca. Mar bi po cestah hodila? Bova začela z gondolo. No, pod gondolo...

Tako smo zjutraj - še dobro, da so šli zgodaj zjutraj, ponavadi gredo take odprave sredi dneva - oddali Tamaučka na avtobus, s Tadejo pa smo jo mahnili direkt do Mozirja.

Tako smo bili že ob pol devetih pri postaji gondole, hoteli smo še na kavo, a nikjer ni bilo nikogar, bife zaprt, vse prazno, izumrto. 21.6. pa res ni turistov, nedelje so pa itak zaspane, komu se da okrog hodit, delat in podobno. 

Ni nam ostalo drugega, kot še slika in pomah en drugemu v slovo in sva šla!

Skozi Zagradiško pušo, karkoli že to pomeni.

Oba otovorjena ko mule, s polno vode. Ker v tistem času še nisva vedela, da bova pravzaprav kar naprej hodila po vodni poti... Vsaj letos je bilo tako, vode povsod polno, kolikor jo hočeš!

Pol litrska flaška bi zadostovala, midva pa vsak po tri litre+ vode na hrbtu. Eh, pa še rok si ti ni treba zmočit, za vse je poskrbljeno:

S tistimi velikimi nahrbtniki sva šla seveda počasi. Najbolj seveda zato, ker sva počasna, drugo pa zato, ker se ni nama nič mudilo, kot vedno. Je bilo treba sem in tja počivat.

Dobri dve uri kasneje sva jo že mahala mimo Mozirske koče, ustavljala se nisva, preveč ljudi.

Sva raje pomalicala pod smreko pri cerkvici. Nato pa veselo naprej, po že znanih poteh s trekinga.  V Ledenico sva na hitro vrgla uč in se zapodila naprej.

Pa spet mala pavza z razgledom najinega pogorja, ki ga bova morala prečit v celoti. Če bo vse po sreči, bova že popoldan tam nekje za obzorjem. No, skoraj...

Dom na Smrekovcu je res blizu. Travnik pa tako vabljiiiiiv!

Ni šlo drugače, sva morala ležat v travi! O, zadovoljstva!

Dokler je bil sonček, je bilo super, ko pa se je pooblačilo, je bilo pa hitro hladno. Sva zato morala zavit na čaj, na najbolj znan smrekovški čaj! Velika kahla pa še res dober je!

Tu smo parkrat že bili, enkrat celo še, ko smo bili mladi! Juhej!

Čez vrh Smrekovca se zato ne potrudiva, jo mahneva kar naprej proti najinemu cilju. Nekako računava, da bova danes prišla do Koče na Loki. Če seveda ne bo kaj narobe, se nama morda ne bo dalo, bova pre-počasna, bo dež ali pa kaj drugega, nikoli ne veš.

Mimo lovske koče, kjer se je nekdo potrudil zbijat moralo in napisal Raduha: 4h. Ja, seveda. Če tečeš, potem najbrž res - za vse tiste, ki delajo K 24.

Ampak midva imava v nahrbtnikih toliko robe, ko za na morje, vode pa še za ves Bližnji vzhod in Saharo skupaj. 

Kljub temu, da vsake sto metrov bruha izpod vsakega kamna. Res, letos pa tale voda res ni problem. Se bojim, kako bo kdaj drugič, ko bova še šla v te kraje, ko bova prepričana, da je vode polno na voljo, je pa takrat morda ne bo... Hecno zna bit.

Greben je, to sva že vedela, prekrasen. Volk - ta znana poležana trava

Arnik kolikor češ

ter seveda borovnice, na žalost komaj malo zelene. Se pa nama zdi, da jih je letos malo. Ali se pa jih ne vidi, vse majhne, zelene.

Krnes ostane za nama in Komen je hitro tu. Pa spet trave s prelepimi razgledi! Čas je za počitek, jasno!

Kapelica pod Komnom/Kamnom - nihče se ne more odločit - je nepredušno zaprta, pokljukala pa res nisva. Ima pa super lokacijo, to pa ji je treba priznat! V ozadju pa že kuka špica Ojstrice!

Vreme ni najboljše, a dežuje ne, vsaj pri nama ne. Se pa vsake toliko časa povsem stemni in takrat prav dobro zahladi. Nekje vmes se Heleni celo skoraj zanohta, tak hlad se prikrade čez greben. K sreči je v naslednjih parih minutah spet toplo. Zdi se povsem aprilsko vreme, ne pa neka junijska vročina.

Odcep za bolnico Celje nama je jasen, nimava pa pojma, kako daleč je. Greva? 

Na živce mi gredo take table, kjer ne piše, koliko časa je do cilja. Kako naj vem, kje je zdaj ta bolnica? Pet minut, uro, tri?

Enako se nama je zgodilo z naslednjim odcepom, dvajset metrov za tem:

razkurjen že od prejšnjega odcepa, sem tule še bolj bentil. Grem lahko gor na stolp, pa mi ne bo treba nazaj dol po isti poti, bom šel lahko naprej na Travnik? Ja? Ne? Pol ure? Uro? Petnajst minut?

Je to res tako težko? Preveč? Ali pa smo razvajeni pohodniki, ki bi radi vse na pladnju? Eh.

Seveda bi lahko pogledal na karto kako in kaj, a se mi ni dalo. Preprosto se mi ni dalo, dve podobni ne dovolj informativni tabli sta me toliko razkurili, da sva bolnico in stolp kar lepo spustila. Malo iz kljubovalnosti, malo iz lenobe.

Vedno si je treba kaj pustit za naslednjič, kam pa pridemo, če bova že takoj vse oblezla. Tako si pa bo Travnik prislužil še en obisk. Če je bil to namen postavljalcev tabel, jim je povsem uspel!

K sreči je bila vsaj celotna pot dobro markirana, SPP zgleda pred kratkim. Sva se pa bolj zamislila nad naslednjim znakom in upala, da je nekdo bolj jezen na tiste, ki se vozijo, ne pa na pohodnike. 

Kljub vsem oviram na poti se nisva dala zmest in kmalu sva bila na težko pričakovanem Travniku. No, pod Travnikom. še vedno se nama gor na vrh ni dalo it! Bova šla drugič, je že splanirano.

Ura je bila ravno štiri, midva pa sva si zaželela vsaj en čaj. Kar je potem trajalo najmanj pol ure. Še sam sem šel celo dvakrat pogledat, kaj se dogaja, trikrat sva že skoraj odšla. Mlad fant, ki je ta presneti čaj kuhal, pa se je zgovarjal, da je voda zelo mrzla in da veliko rabi, da zavre. Hmmmmm.

No, tu je vsekakor bolje naročit karkoli mrzlega. Kuhalnik imajo res zeeeeelo počasen.

A tudi to prepreko sva uspešno prebrodila, se s čajčkom malce pogrela (no, bolj z rumom) in se odpravila, še vedno čisto pri močeh, nič veliko zmatrana, naprej, novim dogodivščinam naproti

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS