Mozirje - Kamnik - I. del

by piskec 25. avgust 2015 15:02

V naslovu je malce pretiravanja, ne pa preveč. Plan je bil namreč skoraj natanko takšen: priti od Mozirja do Kamnika.

Čez hribe, jasno!

Tamauček je imel namreč od 21.6. do 24.6. šolski tabor v Beli Krajini, kar pomeni, da na morje še nismo mogli in edino, kar nama je preostalo, so bili hribi. Ene tri, štiri dni bova imela pa dovolj, da prideva do Kamnika, ne?

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, sva tudi midva vse skupaj malo prikrojila. Nekaj zaradi samih poti, nekaj - več - pa zaradi presnetega vremena.

A načrt je bil lep in pravzaprav tudi povsem izvedljiv. Jasno pa je, da se na tak pohod vedno odpraviš s kar nekaj podvariantami in spremembami trase. Za vsak slučaj. Če te naprimer ujame nevihta na grebenu, sredi ničesar, kaj boš? Nisva avanturista, ki bi si polnila adrenalinske zaloge, le pohodnika sva. Tam gori je lepo, luštno, tam gori sva zadovoljna in srečna. Nevihta naprimer pa ni prav nič lepa stvar in po mojem je stvar razuma, da imaš vedno še plan B,C, D in še kaj na voljo.

K sreči je na poti polno planinskih koč, treba je bilo zbrat in pregledat časovnice, nekje malo prilagodit, nekje malo špekulirat. Najtežje pri vsem je, da vnaprej nimam prav nobenega pojma, kako nama bo šlo. Bova hitra? Počasna? Se nama bo dalo ali se bova vlekla? Nič ni določenega. Kje bova torej spala, do kam bova sploh prišla? Glede na junijski čas se vsaj ni bilo bati prevelike zasedenosti, gneče, rezervacije niso potrebne. Tako sva si sestavila en takle listek, plan z vsemi potrebnimi podatki:

Je pa Mozirje res malo zavajajoče, sva kar takoj skrajšala in naju je Tadeja odpeljala do Žekovca. Mar bi po cestah hodila? Bova začela z gondolo. No, pod gondolo...

Tako smo zjutraj - še dobro, da so šli zgodaj zjutraj, ponavadi gredo take odprave sredi dneva - oddali Tamaučka na avtobus, s Tadejo pa smo jo mahnili direkt do Mozirja.

Tako smo bili že ob pol devetih pri postaji gondole, hoteli smo še na kavo, a nikjer ni bilo nikogar, bife zaprt, vse prazno, izumrto. 21.6. pa res ni turistov, nedelje so pa itak zaspane, komu se da okrog hodit, delat in podobno. 

Ni nam ostalo drugega, kot še slika in pomah en drugemu v slovo in sva šla!

Skozi Zagradiško pušo, karkoli že to pomeni.

Oba otovorjena ko mule, s polno vode. Ker v tistem času še nisva vedela, da bova pravzaprav kar naprej hodila po vodni poti... Vsaj letos je bilo tako, vode povsod polno, kolikor jo hočeš!

Pol litrska flaška bi zadostovala, midva pa vsak po tri litre+ vode na hrbtu. Eh, pa še rok si ti ni treba zmočit, za vse je poskrbljeno:

S tistimi velikimi nahrbtniki sva šla seveda počasi. Najbolj seveda zato, ker sva počasna, drugo pa zato, ker se ni nama nič mudilo, kot vedno. Je bilo treba sem in tja počivat.

Dobri dve uri kasneje sva jo že mahala mimo Mozirske koče, ustavljala se nisva, preveč ljudi.

Sva raje pomalicala pod smreko pri cerkvici. Nato pa veselo naprej, po že znanih poteh s trekinga.  V Ledenico sva na hitro vrgla uč in se zapodila naprej.

Pa spet mala pavza z razgledom najinega pogorja, ki ga bova morala prečit v celoti. Če bo vse po sreči, bova že popoldan tam nekje za obzorjem. No, skoraj...

Dom na Smrekovcu je res blizu. Travnik pa tako vabljiiiiiv!

Ni šlo drugače, sva morala ležat v travi! O, zadovoljstva!

Dokler je bil sonček, je bilo super, ko pa se je pooblačilo, je bilo pa hitro hladno. Sva zato morala zavit na čaj, na najbolj znan smrekovški čaj! Velika kahla pa še res dober je!

Tu smo parkrat že bili, enkrat celo še, ko smo bili mladi! Juhej!

Čez vrh Smrekovca se zato ne potrudiva, jo mahneva kar naprej proti najinemu cilju. Nekako računava, da bova danes prišla do Koče na Loki. Če seveda ne bo kaj narobe, se nama morda ne bo dalo, bova pre-počasna, bo dež ali pa kaj drugega, nikoli ne veš.

Mimo lovske koče, kjer se je nekdo potrudil zbijat moralo in napisal Raduha: 4h. Ja, seveda. Če tečeš, potem najbrž res - za vse tiste, ki delajo K 24.

Ampak midva imava v nahrbtnikih toliko robe, ko za na morje, vode pa še za ves Bližnji vzhod in Saharo skupaj. 

Kljub temu, da vsake sto metrov bruha izpod vsakega kamna. Res, letos pa tale voda res ni problem. Se bojim, kako bo kdaj drugič, ko bova še šla v te kraje, ko bova prepričana, da je vode polno na voljo, je pa takrat morda ne bo... Hecno zna bit.

Greben je, to sva že vedela, prekrasen. Volk - ta znana poležana trava

Arnik kolikor češ

ter seveda borovnice, na žalost komaj malo zelene. Se pa nama zdi, da jih je letos malo. Ali se pa jih ne vidi, vse majhne, zelene.

Krnes ostane za nama in Komen je hitro tu. Pa spet trave s prelepimi razgledi! Čas je za počitek, jasno!

Kapelica pod Komnom/Kamnom - nihče se ne more odločit - je nepredušno zaprta, pokljukala pa res nisva. Ima pa super lokacijo, to pa ji je treba priznat! V ozadju pa že kuka špica Ojstrice!

Vreme ni najboljše, a dežuje ne, vsaj pri nama ne. Se pa vsake toliko časa povsem stemni in takrat prav dobro zahladi. Nekje vmes se Heleni celo skoraj zanohta, tak hlad se prikrade čez greben. K sreči je v naslednjih parih minutah spet toplo. Zdi se povsem aprilsko vreme, ne pa neka junijska vročina.

Odcep za bolnico Celje nama je jasen, nimava pa pojma, kako daleč je. Greva? 

Na živce mi gredo take table, kjer ne piše, koliko časa je do cilja. Kako naj vem, kje je zdaj ta bolnica? Pet minut, uro, tri?

Enako se nama je zgodilo z naslednjim odcepom, dvajset metrov za tem:

razkurjen že od prejšnjega odcepa, sem tule še bolj bentil. Grem lahko gor na stolp, pa mi ne bo treba nazaj dol po isti poti, bom šel lahko naprej na Travnik? Ja? Ne? Pol ure? Uro? Petnajst minut?

Je to res tako težko? Preveč? Ali pa smo razvajeni pohodniki, ki bi radi vse na pladnju? Eh.

Seveda bi lahko pogledal na karto kako in kaj, a se mi ni dalo. Preprosto se mi ni dalo, dve podobni ne dovolj informativni tabli sta me toliko razkurili, da sva bolnico in stolp kar lepo spustila. Malo iz kljubovalnosti, malo iz lenobe.

Vedno si je treba kaj pustit za naslednjič, kam pa pridemo, če bova že takoj vse oblezla. Tako si pa bo Travnik prislužil še en obisk. Če je bil to namen postavljalcev tabel, jim je povsem uspel!

K sreči je bila vsaj celotna pot dobro markirana, SPP zgleda pred kratkim. Sva se pa bolj zamislila nad naslednjim znakom in upala, da je nekdo bolj jezen na tiste, ki se vozijo, ne pa na pohodnike. 

Kljub vsem oviram na poti se nisva dala zmest in kmalu sva bila na težko pričakovanem Travniku. No, pod Travnikom. še vedno se nama gor na vrh ni dalo it! Bova šla drugič, je že splanirano.

Ura je bila ravno štiri, midva pa sva si zaželela vsaj en čaj. Kar je potem trajalo najmanj pol ure. Še sam sem šel celo dvakrat pogledat, kaj se dogaja, trikrat sva že skoraj odšla. Mlad fant, ki je ta presneti čaj kuhal, pa se je zgovarjal, da je voda zelo mrzla in da veliko rabi, da zavre. Hmmmmm.

No, tu je vsekakor bolje naročit karkoli mrzlega. Kuhalnik imajo res zeeeeelo počasen.

A tudi to prepreko sva uspešno prebrodila, se s čajčkom malce pogrela (no, bolj z rumom) in se odpravila, še vedno čisto pri močeh, nič veliko zmatrana, naprej, novim dogodivščinam naproti

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS