Napad na Dolenjsko 2012

by piskec 3. oktober 2012 20:18

Dogodek leta, definitivno! Ma, dogodek desetletja, kakšnega leta! In to ne samo zame, vsaj upam!

Ko skozi glavo šine bedarija, pač šine bedarija. Nimaš kaj. Pokličeš še par sotrpinov in s tisto idejo malce pomahaš... saj so takoj vsi pečeni, še preden poveš do konca.

Ja, seveda, da gremo! Juhej!

In tako smo šli.

Do Boršta pri Dvoru pri Žužemberku. Nekje daleč, daleč, daaaaaaleč.

Dva tekača iz Ljubljane, en kolesar iz Ljubljane, en kolesar s Sladkega Vrha in en pohodnik s Krtine.

Ob 17:42 se dobimo tam, si še zatulimo prejšnji večer in potem smo vsi prepuščeni samemu sebi.

Jaz sem bil seveda tisti pohodnik iz Krtine. Kje pa bi lahko tako daleč tekel, še za hojo nisem bil povsem prepričan. En teden prej malo daljši trening, kjer so me do konca ožulila stegna, to pa je bilo tudi vse.

Zadnji dan velika trema, kako tudi ne bi bila, saj je bila načrtovana pot precej impozantna:

Že samo načrtovanje je bilo seveda zame precejšnje veselje, vse potkice in travnike pregledati, si zapomniti, obdelati. Navigacija je hudir, ne bi bilo najbolj primerno, da se kje izgubim!

Zjutraj v soboto mi torej ni preostalo drugega, kot da se spokam iz postelje, čeprav sem že prejšnji dan in večer samo čakal, kdaj odpovemo vse skupaj. Se je kdo poškodoval? Preveč dežuje? Bil bi še vesel, če bi kak most odneslo in ne bi mogel čez Savo. Ali kaj drugega... 

Jep, tako hudo je bilo.

In potem seveda ni bilo druge, kot da krenem pustolovščini naproti. Sam samcat čez lep kos te dežele. In to jaz!, ki sploh nisem samotar in ne hodim prav rad sam naokrog...

Sem pa bil vseeno kar priden, načrtovan odhod ob 5h - čeprav niti približno nisem vedel, kdaj bom res prišel dol - sem celo prehitel za sedem minut.

Krtina, 4:53h, 0km.

Tema, k sreči skoraj polna luna, lepo osvetljuje pot, hitim in se čimbolj izogibam hišam. Tam so vedno psi, ki na daleč pripovedujejo, da gre en norec mimo sredi noči.

Prva postaja je vlak v Lazah pri Dolskem. Moram čakat. Se je pa že dodobra zdanilo.

Potem se pot na Janče postavi povsem pokonci, tale je res strma od začetka...

Janče, 7:53h, 16,5 km. 

Do minutke natanko po planu, 3h. K sreči je Dom odprt, lahko se malo okrepčam. Vsaj zajtrk bo treba pojest, ne?

Pravzaprav se mi nikamor ne mudi, sem po planu in načeloma bi lahko vsake tri ure vsaj uro počival. Seveda sem že vnaprej vedel, da tako najbrž ne bo, a vsaj mudilo se mi res ni. Z mazanjem med nogami imam itak veliko dela. Le upam, da me ne bo kje pri 40km prijelo, da ne bom mogel več hodit, le upam.

Do Janč je šla tudi pot lepo po načrtu in planu. Nič izgubljanja, nič lutanja naokrog in iskanja pravih poti. Se je videlo, da sem tu že hodil in da mi je bilo vsaj malce znano. In niti ogromne količine gob niti kostanji me niso mogli zmamiti, da bi zašel z začrtane poti! O, ne!

Naslednji odsek sem začel ob 8:33. Nekje do Šentvida pri Stični bi moral prit, vsaj tako sem si zadal. Seveda pa se lahko med potjo vse zgodi. Vedno sem odprt za nove prijeme in nove ovinke... Ha!

Volavje, Prežganje, Malo Trebeljevo, Veliko Trebeljevo... o, tule se pa malo vleče. Večina asfalta, nič prav prijetnega.

In tako sem po dobri uri namesto proti Obolnem zavil kar navzdol v Stiški graben. Se je treba šparat, sem si rekel, dost hribov si/boš imel, ne rabiš jih še več. Pojdi lepo po najkrajši poti!

Graben se je izkazal za še bolj dolgočasnega, a to sem vsaj pričakoval. Pričakoval pa sem tudi, da se bo do Stične lepo spuščal in da bom lahko tekel. Ne, ampak ne! Pravzaprav je bilo samo od začetka kar precej dol, potem pa večinoma po ravnem, včasih celo malce gor. Cesta je šla malo dol in takoj nato spet gor, pa po ravnem in tako naprej. Eh.

Je pa že bilo nekaj malega brezpotja. Stari kolovozi namreč zelo radi hitro izginejo...

Potem sem kar naenkrat ven iz grabna, se razgledujem z namenom, da bi vseeno šel na Šentvid pri Stični, a jo na koncu mahnem kar dol, proti progi in avtocesti.

Včasih je lepo imeti srečo in ta se tokrat izkaže s tem, da mi nariše gostilno direktno na križišču z glavno cesto, tam pri Grižah. Kot naročeno! Kdaj pa bi počival, če ne bi tam našel gostilne? Tole je bila res večja sreča kot pamet...

Stična, 11:20, 35,5km.

Meni se zdi, da mi gre ful dobro, tule sem hotel biti šele ob 12h. Torej imam lufta! In tudi Helene ne smem prehitro naročit, lahko si torej spet privoščim postanek! Postanek!

Celo nekaj lahko spet pojem, spet eno ploščico! Madonca, res sem predober sam s seboj... 

Tole potem pijem celo uro in še več.

Odhod šele ob 12:29h! 

Do Podboršta sem se potem kar fino lovil z navigacijo. Pot sem imel namreč začrtano iz Šentvida, zdaj pa sem moral vse najti kar v živo. Malce počasneje je šlo, sem si pa zato dodobra ogledal cestninsko postajo Dob...

Tukaj so me tudi prvič opomnila stegna. Spet oguljena do konca. Mazat, mazat, mazat, zobe stisnit in upat, da ne bo bolelo preveč.

S Podboršta do Sela pri Šumberku je lepa gozdna pot. Oziroma milijon lepih gozdnih poti. Tistih vrisanih ni več, tistih nevrisanih je pa kolikor hočeš. Kar botruje temu, da zavijem iz začrtane smeri. Potem kar dobro motovilim nazaj, saj hočem čimbolj naravnost izpeljati tudi to črto. A ne gre najbolje, nekje vmes v črnem gozdu mi postane tudi še bolj vroče, ko vidim kako je vse razrito od divjih prašičev. Medveda me ni prav nič strah, vem, da sliši moje sopihanje in palice že na daleč, za divjega prašiča pa nimam pojma. Pravzaprav bi ga rad manj srečal kot medveda...

Je šlo pol ure? Eh, najbrž le dobrih deset, petnajst minut več. Dobro brezpotje tole, super.

Šibam naprej, naslednja postojanka je za Repljami, kjer me čakajo naši! Komaj čakam!

Oni takole čakajo

jaz pa le privriskam ves premočen po dolgem času!

Replje, 15:00h, 50km. Že kar dobro zmatran. Ožuljen pa čist.

Počitka dovolj, veselja s Heleno in otroci

a je treba naprej, 15:36h.

Ni še tako blizu, jebela cesta!

Da ne bi hodil spet v hrib, se spet prepustim navideznim kolovozom. Z dobro karto in veliko domišljije se ti celo zdi, da hodiš čisto po pravi poti. Spet eno dobro brezpotje torej! V hrib mi pa le ni treba.

Brez večjih težav mi celo uspe priti do Podlipe. Tam sva si z Rajkom rekla, da se srečava, ker naju pač oba pot vodi tule mimo. Ampak kje se bova midva srečala, daj no, po celem dnevu hoje/kolesarjenja? Ni šans. Zato zavijem - kljub nasvetu lokalne mame, da naj grem raje po cesti naokrog - direktno v hrib.

In ravno se nekaj slikam - da bo za zanamce, če me tale breg pobere - ko mi telefon naredi takole sliko in crkne.

Zato tam na vrhu čistine nekaj mutim, resetiram telefon in le zagledam v Podlipi nekaj rdečega na kolesu. Kaj? Kolo? Sredi take vasi?! To je lahko le Rajkooooooooo!

Zgrešila sva se torej le za par minut, povsem neverjetno! Malo sva potem tulila s hriba na hrib, splašila celo vas, nato pa se je on zapodil po cesti naprej, jaz pa direktno spet v hrib. Ojej.

A po karti sodeč, je bilo tole brezpotje super zastavljeno in celo malce bolje izpeljano kot načrtovano. Dol. Ajdovec je že tu!

In res, tukaj sem že dobro lahko vohal konec! Še Helena mi je prišla naproti in me spremila zadnji konec poti. Medtem, ko so se meni širila usta v vse večji nasmeh!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ker, ni kaj, norci pa smo! In vsem nam je uspelo!

Boršt, 18:05h, 61,5km. Načrtovan prihod sem zgrešil natanko za 23 minut. To pa je načrtovanje! Pri 13:12h hoje!

Zavedam se, da to za nekatere ni prav velika razdalja, vendar pa je zame to sedaj najdlje, kar sem prišel na svojih nogah v enem kosu. Pravzaprav bi bilo vse ok in brez težav, če me spet ne bi stegna ožulila skoraj do kosti. S tako ožuljenimi nogami pa potem komaj hodiš naokrog...

Pa vseeno. Nekaj pa mora bolet, ne?!

Napad adrenalina in evforije se je spet dogajal kar kak dan ali celo dva, dokler ni vse skupaj popustilo. A tole ni bil samo dogodek, bila je ena večjih - super dogodivščina. Še dolgo se mi bodo pred očmi rolali prizori, toliko spominov, da jih ne bom kmalu obdelal! Vedno se bom spominjal delov poti in grem stavit, da bom vedno omenil: "glej, tukaj sem pa jaz čez tale travnik prišel", ko se bomo peljali mimo cestninske postaje Dob. Tako pač je. 

Takšne zadeve ostanejo v glavi, v srcu.

Saj smo E-kipa Srčnih konec koncev!

Vsem fantom, najbolj pa seveda Radotu, ki je tole tudi realno omogočil, bi se najlepše zahvalil. Brez njih tega ne bi bilo. In jaz tega ne bi naredil. In če sem ga mislil po 12h hoje še resnično brcnit v rit, sem mu na koncu hvaležen.

Da mi je bilo omogočeno. 

Hvala fantje!

Nekako tako je bilo moje potovanje. Vsi smo se borili sami s seboj, se trudili in se na koncu veselili! Kar je povsem prav.

A čakalo nas je še presenečenje, o katerem pa bo moral več povedati gostitelj! Postavili smo namreč svetovni rekord, kar sploh ni kar tako! Jaz lahko le skrivoma objavim slike, ki nakazujejo, da je bila to borba na življenje in smrt! Po vsem tem, kar smo ta dan prestali... smo morali še skozi to! Življenje nas res ne špara! Res ne!

Priprave na naporni svetovni rekord!

in nato štart, ki je bil vse prej kot enostaven!

Mislim, da se bomo še dolgo fino imeli. Dokler bodo tako norci naokrog... se mi ni bat!

Tags:

domači kraji | pr norch

Komentarji (4) -

Samo
4.10.2012 21:02:37 #

Aleš res smo norci, vendar je bilo enkratno! Z Radotom sploh nisva imela slabega rezultata - 8:45 in 63 km. Jebela cesta ampak tek na dolenjsko pa ni navzdol! Hudimano sva se vzepenjala tja do Krke. Peklensko je bilo ni kaj in več kot 1000 m višinske razlike iz Ljubljane do Krke. Ampak veš kaj... še bi šel in bom šel! In to je obljuba! Lep pozdrav!

Vreme
5.10.2012 21:31:08 #

Ko berem tvoj zapis, ne morem mimo tega,da si imel najtežjo nalogo od vseh nas. Ok Radotu zadnje čase gre kot namazano, tistih mojih slabih 100 km na kolesu ni bog ve kaj, a nekaj več kot 60 km hoje, po znano neznanih poteh meji že na norost ;)

Wega
6.10.2012 14:11:41 #

MEJI na norost? V ostalem se pa 100% strinjam.

piskec
15.10.2012 19:17:53 #

Hvala fantje za spodbude. Res smo norci in kar dobro nam gre.

Bistvo je v tem, da je bila tole pustolovščina za vse nas. In to te potem spremlja še dolgo časa! Kje vse smo tekli, kolesarili, hodili, vedno se bomo spominjali teh krajev in časov.

Jep, še bomo šli kdaj. Poti je nešteto!

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP