Kalce

by piskec 22. julij 2015 18:38

Spomladanski in jesenski dnevi so mi najlepši. Sploh taki v hribih, zato se trudim, da bi čez vikend kam šli, vsaj skočili.

A ti dnevi so tudi kot naročeni za dež, slabo vreme in podobne neprijetne stvari. Morda celo kakšen sneg - bljaki - v hribih. Seveda se take nespodobnosti najraje naredijo čez vikende. In potem težiš cel teden, kaj in kako boš šel nekam čez vikend, dokler te vreme spet ne zafrkne direktno za vikend. Grrr.

Potem imaš pa dost. Vleče te že ven, ne moreš več zdržat, doma te pa tudi ne morejo več prenašat. Komaj čakajo, da greš, da daš tisto sitno vodo že enkrat ven, da spokaaaaaš!

Zato se požvižgaš na vikend (ki bo itak slab) in greš kar lepo sredi tedna. V torek... ali pa še bolje: v sredo. 27. maja naprimer. Sicer to pomeni, da moraš it sam, a po tolikih praznih vikendih ti je popolnoma vseeno! Grem!

Ampak, kam?

Kaj je blizu in lepo? Ufff, težko vprašanje, pa ne zato, ker je tega malo, temveč ravno obratno! Veliko lepih poti je v teh naših koncih. Nič prav novega ne sme biti, grem sam, mogoče le kaj manjšega?

Kaj pa če bi povezal dve lepoti? Kalce in Pl. Koren? Pridem sploh čez? Okrog? Aja?

Na Kalcah in Kalškem grebenu sva bila in je bilo prekrasno. Nisva pa takrat še odkrila Krvave lokve. No, evo, bomo to danes popravili!

A vseeno sem plan delal kar nekaj časa. Ok, gor mimo lovske koče pod Kalcami, to že, kako pa dol? Kje pustim avto, pri Žagani peči? Pri Domu? Se bom sploh upal dol po isti kot gor, malce je strma, pa me lahko kaj prime... Hm, torej? Na koncu planiranja sem bil ravno toliko pameten, kot na začetku: ne dovolj. Zato sem se spet zanesel na trenutne odločitve - bomo videli direktno na terenu! 

Še ena lepa lastnost spomladanskih dni obstaja: ni ti treba prav zgodaj v hribe. Tudi okoli devete je čisto ok.

Se pa že po tej sliki vidi, kam bo šel dan in kje vse bom hodil, seveda pa se tega takrat še nisem zavedal. Zakaj neki bi hodil tudi dol čez Kalce, če sem pustil avto pri Domu v Kamniški Bistrici?! A v tistem dnevu si tega (še) nisem priznal in sem si bluzil o varovanju okolja in da se moram itak ogret.

Ja. Seveda. Pametnjakovič. Že od jutra sem upal na en velik krog, a si tega nisem upal na glas povedat. Niti sebi, kaj šele komu drugemu. Še najmanj sebi pravzaprav.

Sem se pa v hrib zapodil s trmo in odrezavostjo, ne pa s kakšno veliko hitrostjo. A prvo fotko na poti sem naredil šele ko sem iskal odcepe poti na Čmaževski turn.

Ali je to tista desna pot, ki pripelje na Kalško goro, pa ne vem. Na kartah je to malo drugače označeno, tudi lovska koča je drugje, bo treba enkrat probat. Je pa bilo potem odcepov še kar nekaj. Odcep je tisti repek pod Turnom, direktno nad stenami.

Po dolgi dolinici, iz katere nič ne vidiš, se končno prebiješ v malo bolj razgleden svet, čeprav si še vedno stisnjen. Mimo odcepa, ki sva ga nazadnje uporabila za na Kalško goro, ki gre v desno.

Tja nekam gor moram prit, pod steno, do planinske poti, ki vodi povprek. Do tja nekje.

Je zgledalo presneto blizu, a ni bilo. Pa še pokonci se je vse skupaj postavilo, da sem šel ja vedno bolj počasi, a sem lahko vmes koga pozdravil,

vmes pa razmišljal vse mogoče. Naprimer o tem, od kje ime Kalce. In o drugih imenih. Kaj je prej poimenovano, gora ali dolina in tako naprej... In me potem kar enkrat prešine - brihtno bučo - Kalce:Kalški greben? Tolikokrat buljiš v ta imena, v karte, vse mogoče, pa ti nikoli ne kapne? Ejejejej.

A zdaj vsaj vem, da so bile Kalce pred Kalškim grebenom, ne?

Še dobro, da sem potem kmalu (da si ne bi še kakšne preveč razmišljujoče se zgodbe spomnil...) le prilezel na planinsko pot - točno po tistem grušču, ki je bolj za dol, kot pa za gor...

Karta pa seveda spet malo po svoje. Planinska pot je pravzaprav točno tam, kjer sem zavil ostro levo, vse te pike pa so kar nekaj..., vse napačno, no, razen tiste po grebenu. 

Za mano je ostala Škrbina

sem in tja sem naletel še na nič kaj strm sneg - vseeno smo šele konec maja! -

teren pa ni bil prav nič prijeten. V nizkih čevljih sem šel počasi, kaj bom tu, nekomu za ritjo, počel z zvitim gležnjem? Iskal sem Krvavo lokev, pričakoval več razgledov, a svet se nikjer ne odpre dovolj, vedno si za nekim robom, v neki dolinici, za neko steno. Kar naprej nekaj, razgibano.

Niti nisem vedel, kako daleč naj bi bilo, te razdalje so varljive, sploh, ker se nimaš na kaj naslonit, se na čemu orientirat. Lahko bi bila ura ali pa tri, kdo ve?

A potrpežljivost, predvsem pa korak za korakom vedno dajo neko nagrado. Krvava lokev, juhej! Seveda kar precej od mesta, kjer je narisana na karti...

Do nje nisem šel, to si pustim za drugič, skoraj sigurno še pridem naokoli!

Trenutek odločitve: do zdaj sem si zatiskal oči, ampak če grem proti Škrbini, potem si pa že moram končno priznat - cel krog me zanima, kajne?!

In sem šel - naprej, proti Škrbini!

Je zgledalo, kot da bo treba neki plezat, pa je po sredi tako lepa polica, da si mimogrede gor. Kjer pa si že dovolj visoko, da se počasi začne svet odpirat! In srce igrat.

Smerokazi pa zviti, kot je pač navada v teh krajih. Vse smerokaze je treba zvit! Drugače bo konec sveta!

Tjale naprej pa me bo vodila pot - izraziti Jermanov turn levo, jaz pa bolj desno, direkt pod Vrh Korena.

Sem bil kar malce navdušen, že tako sem slikal veliko, za tole sem se pa še po tleh plazil!

Ker pa so zadeve v življenju uravnotežene, tako ne more biti preveč navdušenja brez... ja, takoj sem dobil nazaj, malce preveč navdušenja in premalo pazljivosti, pa sem bil na ovčji poti, ki me je zapeljala direkt med ruševje.

A se nisem dal zapeljati in se prebijati čez ruševje, da bi bil še ves smolast in popraskan. Veselo žvižgajoč sem jo mahnil direkt nazaj, do pravega odcepa. Po mojem še nikoli nisem kaj takega naredil... vse kaže, da je bilo navdušenja kar precej!

Potem pa še mali klanček in že vidiš tudi na drugo stran!

Bi šel čez Dolgo njivo? Čez Ježa? Ah, grem kar čez Planino Koren, mi je pri srcu.

Le še adijo rečem prekrasnim severnim razgledom

in se že čudim postavljenim tablam, kjer sem že enkrat imel pripombe na postavitve, zdaj pa so celo nekaj spremenili, a ne prav posrečeno.

Tabli za dve različni smeri ne moreta kazat v enako smer. Kdo pa bo vedel, kam? Že tako je svet v tistem koncu orientacijsko zahteven...

Na Planini Koren kočo čuva mlad Doberman, rečem mu živijo in grem dalje, počivam malo nižje, končno si privoščim malo daljši počitek.

Poiščem pa dva odcepa za lovsko kočo, enkrat jo bo treba pogledat - tole je celo prav narisano.

Potem pa par markacijskih posnetkov, najprej čez pot podrto drevo

potem pa še samoorganizacija samih pohodnikov, ki se nekako ne strinjajo z markacijami. Je bolje postaviti smerokaz!

A do avta je še dolga pot, zdaj naprej bo malce treninga za glavo. Lahko pa se seveda s čim zamotim, naprimer z iskanjem poti na Medvedjo jamo - kdaj greva?!

Ali pa z vohanjem čemaža - kot da bi šel skozi en velik česen, uživam! Seveda pa tole ni več za nabirat, edino, če ne potrebuješ več ledvic...

Po cesti kar veliko tečem, ves sem vesel, ko mi enkrat ni treba pazit na podiranje in sečnjo dreves. Nikjer nikogar, nobene motorne žage se ne sliši! Sem v dolini Korošice to sploh že kdaj doživel?!

Potem pa ovinek na Brsnikih, bom ja šel naravnost, kajne? Kljub - skoraj nepremostljiivim - preprekam? 

Po karti sodeč vse lepo zgleda, celo kolovoz je narisan med ovinkom na Brsnikih in spodnjo cesto.

A spet ena žrtev teh naših prekrasnih kart - kolovoz je, o, ja, je! Nekih petdeset metrov, potem pa se konča. Cak. Odrezano.

Še k sreči, da od žleda ni vse podrto. Je pa treba počez. 

Sicer pa ni daleč, ne skrbi me, da ne bi našel spodnje ceste, skrbi me predvsem žled in da ni spucano, to ti pa lahko vzame kar precej časa. Strmine pa tukaj tudi ni prav posebne, se pa raje držim bolj desne, da pridem čim prej dol.

Od štirih narisanih črt, črtk in pikic, je ostal en velik nič, nobene poti nikjer. Povprek je treba it.

Še malo ceste

malo Koželjeve ob Bistrici

in sem končno, že kar dobro utrujen, pri Jurju.

Madonca, ima prekrasen razgled! To pa je nekaj, za kar bi se splačalo biti fouš! Ah...

Še trije pljunki čez ramo, klobaso je treba zašpilit, in je krog narejen. Zadovoljen sem, zelo!

Ves ta pohod je bil tudi dragocena izkušnja o tem, kako sam sebe prepričati v nekaj, za kar misliš, da nisi sposoben ali da se ti ne bo dalo, ali da ti ne gre, ali da ni pravi dan, ali... Izkušnja, kako se prepustiti in poslušati nekaj, kar je neoprijemljivo in kar je globoko v tebi.

Če bi v začetku vedel, da grem na cel krog, ga ne bi nikoli naredil. Sem preveč len, sploh ko sem sam. Tako pa... Lisica!

Presneto krasen dan sem si podaril. Presneto krasno pomladansko sredo! HA!

Zapisal sem si tudi vse čase, čeprav ne vem več zakaj. Me že kar nekaj časa ne zanimajo, sem prepočasen, mogoče bolj zaradi tega, da naslednjič vem, koliko bom spet rabil naokrog. Ker - o, ja! - tukajle bom šel spet, ni hudir! Pa še koga lahko vzamem s seboj!

Žagana peč - 0:20h
Lovska koča - 1:30h 
razpotje - 2:30h
planinska pot - 2:50h
Škrbina - 3:50h
pod Vrhom Korena - 4:30h
Koren - 5h
0:30h ležanja v travi
Markove ravni - 6:30h
Brsniki ovinek - 7:10h
Dom v KB - 7:51h 

22km, 2300 višincev namerita gps in karta, kar pa se mi zdi mnogo preveč. Morda 2k, pa še to se mi zdi veliko, vsekakor ne več. A vseeno tak lep krog za trening, z vsem, kar človek potrebuje za svoj obstoj, ne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP