Okoli Begunjščice - I. del

by piskec 15. november 2016 15:10

Nekje sredi junija je bilo, že nekaj časa nisem nikamor šel in sitnoba je zrasla že čez vse mogoče meje. 

Takrat je potem čas, da mi doma pokažejo vrata in me dobesedno vržejo ven: "prid nazaj, ko boš vodo zamenjal!"

Saj se ne pritožujem, človek v začetku vedno rabi nekaj spodbude, pa kakršnakoli že bila. Saj potem je takoj bolje, že za prvim vogalom je super, kako pa bi drugače sploh lahko bilo?!

Dan ni bil prav prijeten, a se začuda nisem sekiral, me je kar gnalo ven, navzgor, proti hribom! Juhej, prihajam!

Odločil sem se za en krog okoli Begunjščice, nekaj poti sem že obredel, celega kroga pa še ne. Za čisto na vrh ni niti vreme kazalo, za en krog pa bi moralo zdržat. Pa še malce kasneje sem krenil, kot je že v navadi, da bi dobil še lepše vreme. 

Do Ljubelja se z naših koncev z avtom vleče, ampak kam se mi pa ne vleče? Že do Kamniške Bistrice se mi zdi vožnje preveč, kje so potem še kaki Julijci, eh. No, do Ljubelja sem zdržal, sem vedel, da bom šel v naslednjih mesecih še kdaj, pa se je bilo treba razgledat.

Sredi tedna je bilo vse izumrto, začelo pa se z vremenom ni najbolje. Bo začelo pršet ali kaj?

Večinoma sem itak gledal v nasprotno stran doline, tja proti Velikem vrhu v Košuti, kamor smo bili namenjeni čez kak teden, dva. Je še kaj snega? Kakšna stena neki je to? Kje je to Hajnževo sedlo? In kako dolgo se bo vlekla dolina? Hm, ja, kar precej...

Greben nad Ljubeljem obljublja marsikaj, res je sramota, da tule nisem hodil vsaj že 40 let. Se pa spomnim še "Stoj! Ko ide?" jugoslovanskih vojakov in kako smo vedno kazali maloobmejne izkaznice, ko nas je Oče vodil po teh koncih.

Vsekakor bi morala enkrat še s Heleno tale greben obnovit. Zgleda super.

Pri Koči Vrtača je bilo vreme že bolj ok, še sončka sem našel sem in tja. Sem že vedel, da mi bo še vroče!

Dom na Zelenici sem le pozdravil v mimohodu, prekmalu je bil, da bi se bil že ustavil. 

Mimo ARSO projekta bober in avtomatske postaje seveda ni šlo kar tako. Vsaj poslikal sem jo, junija je bila še v delu, zdaj pa že oddaja.

Glavni vrhovi so bili sicer še v oblakih, a vse skupaj je dajalo nek občutek, da se zadeva izboljšuje. Stol in Vrtača.

Poglej, poglej, precej daleč spodaj si, si človek niti ne bi mislil, da je tako daleč. O, kdaj smo bili pri Domu pri izviru Završnice, saj je že dolgih sedem let!

Potem me je pot malo skrbela. Zakaj? Ker jo je nekdo označil za zahtevno, če že ne drugega. Opisana so tudi prečenja in par jeklenic. Kdo ve, kakšno je v resnici, tukajle čez še nisem šel. Zato previdno in počasi.

Še čez ta velik plaz (Smokuški?) in potem tam daleč v steno? Opa, zgleda kar strašno!

No, vse skupaj je tako, kot vedno - velik okrog ampak notri nič. Pot je super lepo speljana, nič izpostavljena, tole je pa bila edina krpa snega, ki sem jo našel. Ko je grapica zalita je najbrž zoprno, Smokuš express, takole pa res ni hudega.

Pogled nazaj na prav lepo speljano pot, ki je sicer sploh ni malo, je kar nekaj za stopit tule prek zahodnega konca.

Pri prvih jeklenicah sem potem razmišljal, čemu so sploh tukaj. In vedno, ko si ne znam razložit, si rečem: "ziher pridejo prav v snegu!". Kdo bi ga vedel, ne?

Pa še ena jeklenica me je čakala tik pred dostopom na greben. Tudi tu si nisem znal razložit varovanja. Nič bolj izpostavljenega, nič bolj nevarnega. Torej spet sneg?

Ja, od Zelenice do grebena ni čisto blizu, vsekakor je več, kot sem si predstavljal, je pa tudi lepše kot prej do Zelenice.

Na drugi strani pa pogled v dolino. Zaradi vremena ne najlepši pogled, a Bled se mora slikat na vsak način, pa če fotka uspe ali pa ne.

Na Robleku sem se pa le ustavil, nekaj spil, malo počil. Zunaj je pihalo in sem se raje grel znotraj koče.

A kmalu je bilo treba it naprej, volja je pa tudi še bila. Seveda me je spet skrbelo prečenje. Zakaj? Ker me pač nekaj mora vedno skrbet, vsaj glede poti. Kam bi pa prišli, če me ne bi skrbelo... 

Pa itak nimaš časa, da bi te kaj skrbelo, ker je po poti polno zanimivih stvari, rudniki mangana, naprimer. Da sploh zveš kaj in čemu mangan, čeprav ti najbrž še dolgo potem ni povsem jasno.

Kake strmine neki! Ok, saj so strme trave, a je pot tako lepo urejena, da je kar za tekat!

Pred Rožo pa še zlato, kaj pa drugega! Iskal ga nisem, sem jo mahnil kar naprej, Prevala je že čakala za ovinkom.

Fotoaparat imam skoraj vedno s seboj, a večinoma ne slikam prav pogosto. Tokrat je bilo drugače, slikal sem kar naprej. Že v začetku je kar naprej škljocalo, kaj šele proti koncu! Pa ta ovinek, pa tisti ovinek, pa tole skalo, pa tisti hrib - vse sem poslikal. Vse, kar se je dalo! Zato tudi toliko slik in zato sem moral tudi zgodbo razdelit v dva dela. Preveč slik.

Je pač včasih človeku luštno pritiskat na sprožilec!

Naprej na okoli Begunjščice II. del!

 

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS