Golaki

by piskec 23. avgust 2017 14:32

S tole ekipo se vidimo približno enkrat letno. K Bojanu hodiva po drva, visoko na Menino, potem se pa vedno še kaj zmenimo. 

Za kakšne hribe. Tokrat smo se za sredi oktobra.

V igri so bili Golaki, Bojan je potreboval še zadnjih par žigov v SPP, midva pa tam tudi še nikoli nisva bila. Gremo torej!

En avto smo pustili na Predmeji, drugega pa pri Koči Edmunda Čibeja, za to kočo priznam, da nisem še nikoli slišal!

In nas je sedem..., čaki, hm... ne, šest, šest začelo!

Oznake nas skušajo zmesti, a jim ne uspe. Prav veliko o rdečem očesu znotraj rumene nikjer ne najdem. Po nekih informacijah je to oznaka za planinsko pot Gora.

Oznak je kar nekaj. Takih in drugačnih.

Lubadarja pa še več. To bo škode!

Na sredi poti najdemo tudi polha. Bivšega polha. Sredi poti! Kaj se dogaja?!

Malce je hladno, zato z veseljem sledimo sončku.

In se slikamo.

Potem pa res ni več daleč do Malega Golaka, ki je višji kot Veliki Golak. Ker pač višina nima veze z velikostjo. Ali tako nekako. 

Saj tega se nekako navadiš, a na vsaki drugi karti je še vedno napačno vrisano. Predvidevanje je mati vseh zaje*ov.

Razgledi so kar super, spodaj je megla. Vidi pa se do Triglava in Karavank. Samo ne na sliki...

Štampiljko smo dodali v SPP, samo še ene par kuceljčkov manjka.

Še ena skupinska, tokrat nas je šest!

Iztokova koča pod Golaki, ravno primerna za odžejanje!

Potem jo mahnemo še proti Čavnu, Modrasovcu in Koči Antona Bavčerja. Še ena koča, ki mi ni prav znana...

Je pa lažje do nje prit, ker tule vozi tudi Metro! 

V nekaterih drevesih se da tudi skrit!

Ali pa koga strašit! S svojo faco bi bil nadvse uporaben. Za strašit, seveda.

Evo, koča kar naenkrat že pred nami. In polno ljudi, vsi se borimo za klopce na sončku!

S poti nazaj proti Predmeji so potem prekrasni razgledi na Rob in Vipavsko dolino.

Bojan nam vse razkaže, pokaže, razloži.

Do Predmeje ni več daleč, še kakšen velb

pa smo tam!

Trije gremo z avtom, trije pa kar nimajo dovolj in se počez prebijejo do izhodišča!

Vsi veseli.

Pri koči še nekaj pojemo in popijemo ter se poslovimo. Najbrž do naslednjih drv.

Midva pa greva še enkrat pogledat na rob Roba.

Preučit tablice. Pogledat, kam kaj peljejo poti.

In v tistem zahajajočem dnevu se nama Rob kar dobro vtisne v srce - o, ja, tule pa bova morala še it!

In ja, sva šla, ampak to je pa že druga zgodba!

Golaki in Čaven pa so nama ostali v lepem spominu. Družba je bila super, dan prekrasen, poti sploh ne težke. Tako, nekako razposajeno, sva se počutila!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS