Po Robu in pod Robom

by piskec 21. februar 2018 09:39

Na vse sva mislila, na vse! Da ne bi bilo slučajno spet snega! Da bo lepo vreme! Da ne bo dežja. Da bo prijetno, lepo! Da imava čas cel dan in da naju nihče ne bo motil.

Na vse, skratka!

No... razen na burjo. Na burjo!

Pametnjakoviča.

Pa ravno na burjo... tega sploh nisva pogledala. In kar naenkrat, že na avtocesti, se pojavi znak, da pa je cesta zaprta za hladilnike in ponjave. Kaj? Kako? Zakaj neki pa? Kakšna burja neki? Od kje? Saj je tudi na celini lepo, sončno, povsod je lepo vreme, zakaj neki bi morala biti pa na vipavskem burja? To se je nekdo zmotil, to naju samo nekdo heca!

Prosim? Lepo prosim?

Pa nama je skoraj vrata od avta odtrgalo, ko sva se ustavila v Ajdovščini na kavi. Ojej.

Ojej na kvadrat! Na vse sva mislila, razen na burjo! Super, pa ravno na Rob greva, točno tja, kjer tudi, če nikjer drugod ni burje, jo je tam vsaj malo, pa ravno na Rob!

Mene je Rob privlačil že dolgo časa, lahko bi rekel, da že od nekdaj. Vedno, ko sem se vozil mimo, sem pogledoval gor in se spraševal, kaj neki tam je in kako bi bilo fino tole namišljeno črto prehodit. Enkrat, dolgo, dolgo nazaj, sem se s taborniki pod Robom tudi nekaj orientiral in nato nadaljeval (ves polomljen od celodnevne hoje) na koncert v Gorico. Takrat je Rob pri meni tudi dobil neko drugo razsežnost, skupaj z neugnano mladostjo in z njeno sentimentalno oddaljenostjo od današnjega časa.

Do konca naju je zacopral Bojan in tisti prekrasen večer, ko smo strmeli v daljave Vipavske doline.

In potem zori, zori in zori, dokler pač ne dozori. Kljub burji in nespametnim odločitvam.

Dozorelo je torej 25. marca 2017 in dan je bil - kljub burji - že v začetku presneto lep. K sreči je Col malce umaknjen in naju ni že takoj odpihnilo. Tako nama ni pobralo vsega veselja že na začetku!

Ker plan je bil precej obsežen, namenila sva se namreč prehodit cel Rob, do Predmeje, pa še do avta nazaj bi nekako morala prit, ne? Po kakšni spodnji poti bova šla, sem doma razmišljal, gledal karte, nekaj našel, a ne čisto do potankosti. Tako, da sva se odpravila kar malce v neznano, kar pa naju ni prav nič skrbelo. Zanimivo, kako je vse skupaj bolj enostavno, ko imaš enkrat nekaj več kilometrine v nogah in ti ni problem hodit. Kako bova pa prišla potem nazaj gor do Cola? Aja, peš? Ok, zakaj pa ne. Pejva!

In sva, po malce ceste, začela!

Po Malem grebenu

mimo kipeče pomladi

še na Veliki greben

in strmo direktno na Kovk, kjer naju je odpihnilo. No, ne čisto. Sva se kar dobro držala, k sreči ni bilo prav mrzlo.

Pihalo je že, pihalo, a naju kar nekako ni motilo! Je že bil lep dan, obetal pa je še mnogo več in to se pozna!

Vzletišče na Kovku je zgledno urejeno, odskočišče, klopce, info table. Takole skočiš v globino! Prav zame.

Ni čudno, da je vzletišče tule. Precej dobro je vleklo.

Tudi drevesa morajo preživet na hecne načine.

Malo si na robu, malo za robom, veliko pa ob robu.

Sem in tja se lahko umakneš malce navzdol, do kakšne klopce, kapelice in si malce odpočiješ od pihanja okoli ušes.

Tako nama ni bilo prav nič dolgčas, čeprav je pot presneto dolga. Če že niso bila polja žafranov, nekje vijoličnih, drugje belih,

je bilo pa kakšno zanimivo kužno znamenje s štirimi jezdeci apokalipse, ki je že večkrat prišla,

ali pa kakšen znak, ki jih je tu naokrog polno. Vsepovsod same poti. Sva že za Črnimi stenami.

Pogledujeva proti Sinjem vrhu, a naju ne premami. No, ni tako daleč, a ovinka se nama res ne da delat. Je treba kaj pustit za naslednjič, ni res?!

Poti je polno, markacij še več, Pot po Angelski Gori pa je najbolj označena in kar naprej te gleda tisto oko... Vsaj meni se zdi oko.

Potem se pa že začneva spraševat kje neki je to okno, da ga ja ne bova zgrešila? Pa se ga k sreči ne da, gre pot prav mimo.

Otliško okno!

Nato jo veselo mahneva naprej in prideva že do razpotja, 

ko mene prešine, da sva najbrž zgrešila polža! O, to je pa treba najt, kar lepo nazaj bo treba! Prav daleč še nisva prišla, sem se še pravi čas spomnil.

Polža sva seveda našla.

Se malo povezala v svet, ker ga je treba včasih tudi čutit.

Nato pa na Otlici malo posedela, občudovala Čaven.

Se tam blizu spet malo skrila pred burjo, čeprav je ta že kar pojemala in šla pogledat, kaj neki imajo tu in kam gre ta pot. Čim več je namreč treba pretaknit.

Burja se je umikala, sonce je začelo pripekat, žafrani so povsem podivjali in sem in tja kar nisi vedel, kje sploh lahko hodiš!

Potem pa sva bila kar naenkrat na Predmeji! No, kar naenkrat... slabih pet ur, 4:55h, toliko o naenkrat. Tako se samo reče, ane!

Malcaaaaaaaaaa!

S Predmeje sva zavila po lepi potki, rimski ali novejši, francoski? 

Cesti se nisva mogla povsem izognit, nekaj časa je bilo treba po njej, a sva tudi tam našla kaj zanimivega.

Iskala sva Otliško okno od spodaj in ga tudi našla, tako da zdaj vsaj veva kje je tudi, ko se voziva po cesti!

Nama pa dolga pot in vročina nista prav nič škodili. Kje pa! Še vesela sva bila prekrasne prebujajoče se narave in prečudovitega dneva!

A nisva bila navdušena samo midva! Tudi gamsa sta bila! No, tega si pa res nisva mislila, da bova videla gamse na Vipavskem. Ha!

Pot do Otliškega okna, skoraj sigurno bova tule kdaj koga peljala, najbrž pohodnike PDD. Zato si je treba strateške točke zapomnit, jih poslikat.

Potem pa prideva do izvira Hublja, kjer noben od naju še ni bil. In bila sva prijetno presenečena, prelepo! Večkrat ga vidim na slikah, ko divja v povodnji, kot pa takole, umirjenega, pozidano obzidanega. Stene nad njim pa so tudi prav lepe, povsod okrog polno ljudi.

O, tisto pivce - hm, ali sta bila dva? - v tisti vročini je padlo na presneto plodna tla. Po ceni 2.2€ - ko si enkrat navajen, da ti v hribih navijejo na 3+€ to ni bilo prav težko.

Nadaljevati sva morala nad Ajdovščino kar malo za nosom, kar sicer ni bilo težko, težko pa je bilo izbrat eno od milijona poti. Tisto pravilno. 

Povsod so bile, levo, desno, gor in dol so peljale. Kdo to vse prehodi, madonca?! Sprehajalci psov?!

In, ja, seveda, na koncu sva prišla do ceste na Col. Kot predvideno. 

Bova pa šla po cesti, kaj pa 'čva, drugje najbrž sploh ne moreš. Bova probala štopat.

O, ja, planinski prijatelji so povsod! Ta drug avto je ustavil, seveda pohodnica, ki naju je potem prijazno zapeljala direkt do avta. Vse kaže, da se štopat čisto lepo splača in pohodniške palice celo precej pomagajo. Vsak pohodnik ti bo ustavil! Toliko smo si imeli za povedat o različnih turah, da je bila pot do Cola seveda precej prekratka.

Najin Rob sva tako zaključila, kar nekaj se je nabralo, 27 km, 1300 višincev, 8:50h. Prekrasnih devet ur, prekrasnih! Res lepi konci, ki so bili v prebujanju pomladi še toliko bolj začinjeni.

Z velikim veseljem bom vedno pogledoval proti Robu, ko se bom tu vozil mimo!

Naju so pa pozni sončni žarki premamili še k obujanju poti pri gostilni Tratnik na Colu, kjer sva lahko še posedela zunaj in nekaj malega pojedla. Pravzaprav je Heleno premamil zajček in tako naju je za slabih dvajset evrov še kako urico na terasi počasi božalo zahajajoče sonce.

Burje že dolgo ni bilo več.

P.S.

Domov sva šla seveda čez Črni vrh in mimo Godoviča in Hoterdščice, kjer sva gledala za hišo, ki sva si jo enkrat ogledovala, a drugič morava raje zavit čez Podkraj in Kalce!

Tags: , , , , , , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS