Nova kuhinja!

by piskec 23. maj 2017 15:00

V našo staro hišo je treba vsako leto nekaj vložit. Da se nam ne podre na glavo in pa tudi zato, da čez par ne ostane toliko za narest, da ne bi bilo več možno vsega uredit.

Vsako leto nekaj.

Lani je bila na vrsti kuhinja. Smo jo podedovali že z nakupom in že takrat je bila, no, hm, stara. Po še dodatnih štirinajstih letih pa sploh.

Pa po štirih otrocih. Vsa čast Marlesu, da je zdržal!

Ker pa je človek rad navajen, je bilo to težko izpeljat in iz leta v leto sva odlašala in cincala. Dokler nama res ni šla že toliko na živce, da ni bilo druge kot - novo bo treba!

Pravzaprav nisva nič komplicirala, nekaj podobnega, brez prestavljanja, razbijanja, otokov, nekih norih novosti. Po starem, a novo. Že zdaj je bilo dovolj funkcionalno, sam pa se vedno sprašujem ali so tiste fancy nove kuhinje vredne truda in denarja. Pravzaprav sva v kuhinji raje manj kot (pre)več.

Niti ploščic ne bova menjala, na kaljeno steklo bova zaradi oderuških cen tudi kar lepo pozabila. Le upava pa lahko, da ploščice ne zgrmijo dol.

Helena je zavila v Momax, no, mogoče je tudi še kam drugam, a na koncu je izbrala Momax. Jaz se v to nisem petljal, nimam ne veselja, ne smisla za razporeditev, barve, itd., tako je morala vse to sama uredit. Kar ji je seveda uspelo, najbrž še hitreje, kot če bi se še jaz vpletal, težil in bil pameten za vsako stvar.

Pa že s tem, da se nisem vpletal, sem seveda se. Vsaj, kar se denarja tiče, sem bil ves pameten. Kot pač vedno. Si rad potem lastim zasluge, ko je izbrala res dobro.

Ko je bila nova kuhinja enkrat naročena, sva pa končno le slikala našo ta staro. Problem je nastal takoj, ko sva videla fotke, tista, malce modra svetloba je bila tako super, da nama je bilo takoj žal, da kuhinja gre. Aaaaah, a se da naročilo kako preklicati?

A vseeno, ko malo bolje pogledaš sliko, vidiš, da se niti ena omarica ne zapira več ok, da so predali že vsi povijačeni do skrajnih mer, da je vsak pant iz ene druge štorije, da... skratka, ni šans, da bi tole ostalo še naprej pri nas, kar naj gre! Se pa vidi, kaj dela dobra svetloba na fotki, presneti marketing!

Take kuhinje seveda ne moreš prodat, 30 let uporabe naredi svoje, že to, da jo boš podaril, mi nekako ni šlo. Ampak saj, kdo jo bo pa vzel? Kdo ve, koliko časa bo trajalo?!

No, trajalo je zelo, zelo, zelo malo. Oglas sem dal na Bolho in po približno dveh urah sem ga moral že umaknit, toliko ljudi je klicalo. Seveda sem se prvič pustil opetnajstiti in napol jokajoči ženski moral obljubiti, da ji kuhinjo prišparam do naslednjega dne. No, jasno je, kaj se je zgodilo - ženska je izparela in kuhinja je ni več zanimala... Saj sem bil pripravljen na kaj takega, zato nič hudega, naslednjič je bil oglas gor le še pol ure, človek, ki se je zavezal, da jo vzel, pa je tudi res prišel čez par ur! Neverjetno. In to za... hm, za kaj že? Za par kosov starega lesa? Za različne pante? Za polomljeno iverko? A vse kaže, da se to nekomu splača, nisem preveč spraševal, sem bil vesel, da zadeva gre in da bo komu še kaj služilo.

Je pa bila po "prvi oddaji" seveda doma panika. Kuhinjo je bilo treba še razstavit, pokazalo pa se je tudi vse, kar je bilo trideset let skrito za omaricami. O, ja, lepote! Samo strmiš in se čudiš. V poštev je prišlo težko topništvo, čistilo za traktorje in podobna najhujša čistila...

In je šla. Ostala je le omarica za v klet in pomivalni stroj. V banji pa že ne bom pomival.

V naslednjih dneh smo potem poskušali vse pripravit. Recimo elektriko, a seveda po moje - s čim manj razbijanja.

Pa parket nam je sosed malo zbrusil in parkrat prelakiral. Itak se je ves lak sproti zgubljal, delavec pa je kar norel, ko je naslednji dan prišel in laka nikjer... vse gre v špranje. Popravljat ga pa nismo hoteli, nima smisla. To je stara bajta, naj bo tudi parket star.

Helena je kar nekaj časa izbirala barve, takole pa so potem sem in tja nastajali testni vzorci.

Ja, pomivalni stroj je bilo pa nujno čimprej priklopit nazaj.

MacGyver sistem. Brez duct tape-a pač ne gre.

Pa sva vmes, po kakem mesecu, pogruntala, da tista elektrika od začetka ne bo ravno najbolje šla skupaj z vsem ostalim. Da bi bilo bolje malo več razbit in jo speljat še kam. Pa sem imel moje šparanje z razbijanjem - še enkrat je bilo treba!

Za zanamce smo pustili letnico. Če jih bo slučajno zanimalo.

Barve izbrane, nekje po mesecu dni.

Dvobarvno seveda. Kar je še precej malo barv, vsaj glede na to, kakšno je bilo prej.

No, potem je bilo pa že vse pripravljeno. In smo čakali.

In kuhali zunaj, na prostem. K sreči nam je bilo poletje naklonjeno in padavin je bilo malo. Meni pa je prirasel k srcu električni lonec, ki sem ga uporabljal za vse. Za vse. Tudi za na taborjenje. Helena ga konec poletja ni mogla več videt...

Potem pa, pravzaprav točno takrat, ko bi počasi postajala nestrpna, ravno v roku petih tednov, dveh mesecev, telefonski klic - prihajamo!

In res, navsezgodaj sta se prikazala dva mladeniča s kuhinjo vred. In v pol ure je bil ustvarjalni kaos.

Je pa bilo hecno, Helena je ostala doma, da bo nadzorovala dela, da bo pomagala, a fanta je skoraj nista opazila, sploh je nista hotela poslušat, na karkoli je dejala, sta odgovorila, da sta onadva prav zato tu, da bo vse ok in da naj nič ne skrbi. Seveda je zdržala le kake pol ure, potem pa ji je odneslo pokrov in do konca montaže je skoraj ni bilo več na spregled. 

Sta pa mene poslušala, kar pa seveda ni isto, jaz jima nisem imel prav veliko za povedat.

A kakorkoli se je zdelo, da bo popolna polomija, se je na koncu izkazalo, da sta res velika mojstra in da sta se znala super dobro spoprijet z vsako težavo stare bajte - in teh težav ni malo. Učinkovito, hitro in povsem zadovoljivo sta rešila v tistem dnevu vse, kar se je rešit dalo in opla, ob štirih popoldan je bilo že vse fertik!

Brez napačnih omaric. Brez panelov v kaki drugi barvi. Brez pozabljenih vijakov. Brez napak v izdelavi, no, razen ene male, a sta jo fanta spet po svoje rešila kar tam, mimogrede. So ekipe, ki preprosto znajo in to je dobro vedeti, večkrat se sliši o ravno nasprotnem, a ta dva sta morala imet že neskončno ur izkušenj za seboj...

Montažo vgradnih zadev so nam podarili, tako, da je bilo treba zadeve le še priklopit.

No, z vsemi tistimi priklopi elektrike, plina, vode in delanja luknje v korito, se je pa domači mojster ukvarjal malo dlje. Ni bil do štirih fertik, mogoče prej v štirih dneh...

A kmalu se je vse uredilo in tudi voda iz korita ni več puščala! Ha!

Dva meseca torej. Glede na to, da smo se s kopalnico v enem od prejšnjih let nenadejano ukvarjali kar tri mesece, je bilo tole super hitro! In ravno prav, ker je zunaj postajalo že hladno in ni bilo več prijetno kuhati zunaj...

Na koncu lahko rečeva, da je nova kuhinja čisto nekaj drugega. Nekaj čisto drugega!

Brez fensi šmensi zadev, brez nepotrebnih dodatkov, ki so kot jama brez dna, brez lepotnih nadomestil, ki ne pomenijo nič. Zelo zadovoljna, zelo!

Tags: , , ,

hiša

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP