Črni hribi

by piskec 2. avgust 2017 13:20

Črni hribi, a?

O tem, zakaj neki naj bi bili Črni hribi črni, ni kakšne pametne razlage oz. sam je nisem (še) našel. Nama se je vedno zdelo, da so črni zato, ker so res vedno črni, vedno, ko so voziva tam naokoli, so črni in nerazločljivi, le kulisa na obzorju neba.

Tako, da tudi napisa Tito pod Velikim vrhom sploh še nisva videla. Je sploh še?

Na Cerju smo bili predlani novembra in nama se je vse skupaj kar fino zdelo - tule bo treba še koga peljat. In je Helena kmalu po tistem izletu zadevo dala v plan izletov za PD Domžale. Seveda naj bi šli nekje v oktobru, novembru, treba je videt ruj! Ruj!

Ampak še prej bi bilo treba pot malo it pogledat, Helena ne vodi na pamet in dam ji povsem prav. Greva midva raje prej pogledat, da se potem ne lovimo, da ni kakšnih neznank.

A z ogledom sva kar odlašala. In odlašala. Pa prevroče, pa premrzlo, pa predaleč, pa preblizu, pa preveč piha, pa premalo piha, pa... saj vemo, kako to gre. Dokler nama ni začela voda teči v grlo, izlet s PD se je hitro bližal, midva pa nisva še imela pojma kako in kaj. In zato pograbiš tisto, kar imaš pri roki, to pomeni, prvi vikend, ki je na voljo. Vreme gor ali dol, piha ali ne, ruj ali pa tudi ne.

In sva šla 8.10. Vreme je bilo bolj bedno - v prekrasni jeseni 2016 -, a nama vsaj prav zgodaj ni bilo treba vstat, to je pa že voda na moj mlin.

Najprej sva preverila kje bomo pili kavo, nato pa kako bomo prišli v Šempetru z avtoceste. Seveda sva se - tako kot vedno - takoj znašla v Italiji in se priplazila nazaj skozi tisti majhni prehod v Mirnu, ki pa nikakor ni za avtobuse. No, sva pa točno vedela, kje ne smemo avtobusa peljat. Tudi to je nekaj.

Ker pa sva trmasta, sva še malo raziskovala, dokler nisva spoznala še druge resnice, da tudi skozi Vrtojbo ne bova peljala avtobusa. K sreči je ostala le še ena pot, obvoznica okoli Vrtojbe, ki je na najini karti seveda še ni. "Tole pa pustiva za povratek", sva si rekla, "dovolj je kroženja!".

Pri spomeniku v Cerju sva se pozanimala kdaj je odprt, nato pa krenila proti Trstelju. Deset hribov grebena Črnih hribov je treba obhodit! Pa še nazaj! Oujea.

Najprej sva našla flaško, bi jo vrgla stran, a se nama je zdelo, kot da jo je nekdo pravkar izgubil. Morda pa se vrne ponjo?

Seveda niso vsi hribčki prav izraziti, prvi bolj pomemben je bil Fajtji hrib. Tudi tu je bila Soška fronta in vse, kar je s tem povezano. V tistih časih je bil hrib zaradi obstreljevanja popolnoma gol. Vsa drevesa in rastlinje je novejšega datuma - kot je pač v navadi krajev, kjer so potekale fronte.

Se pa vidi, da smo na primorskem. 

Naslednji je bil Veliki vrh.

Pa manj ali več goščave. Sicer pot obdelana in dobro označena, a vseeno se robidovja čez leto nabere.

Renški vrh.

Vrtovka. Do sem sva si vse zapomnila, ponavljala enega za drugim in le upala, da si vse zapomniva.

Ostaline Soške fronte, kasarne, jame kot skladišča, vse je nekako "obdelano" s človeškimi rokami.

Lešenjak. Tega si nisva in nisva mogla zapomnit. Kakšen 'njak?!

Stolovec - le manjši kolega naslednjega Stola.

Vmes najdeva še pojišča. Čemu? Lovci?

Tole potem ni bil niti vrh - Stol ima nekako dva rogljička, je imel pa fajn kup kamenja. Ali dva. Enim se da.

Zato pa je bila nagrada večja na Stolu - gugalnica! Jaz se raje nisem gugal, bom pustil napravo še za koga!

Potem pa sva že pod Trsteljem, civilizacije je več.

Na Trstelju te usmerijo takole nazaj proti Cerju. 

Pihalo k sreči ni. Mraza tudi ni bilo, vseeno pa jakne nisem dal. Spredaj na sliki jest, v ozadju pa Triglav. Z malce domišljije seveda.

Spustila sva se še do koče, pogledat kaj imajo, se malo pomenit, kako je s skupino in podobno. Tule je vedno polno italijanov s kolesi, če je pa nedelja, potem jih je pa sploh!

Do koče sva potrebovala od parkirišča na Cerju dve uri in tričetrt. Kako nama bo šlo pa nazaj?

Ah, pa sem se na Stolu vseeno zaguncal...

Nazaj grede sva opažala povsem neke druge stvari kot prej. Naprimer nagrado za najgršo markacijo prejme:

Nekdo je imel idejo, kako to narediti lažje, kako barvanje prelisičit, a izvedel tako grdo, da je za zjokat.

Je tole že mnogo lepše, čeprav najbrž manj uporabno, saj je markacija nevidna, nekje pri tleh in večinoma leta zaraščena. Je pa skala markantna!

Žajbelj bomo tudi nabirali, o, ja!

Še enkrat skozi območja robidovja - tokrat ni šlo čisto enostavno, kar naprej so mi rutko kradli z glave!

Vreme je bilo še vedno bedno. Lahko pa rečeva, da se je videlo morje. No, ja.

Cerje in spomenik braniteljem slovenske zemlje.

Nazaj sva potrebovala slabe tri ure, sva več počivala kot tja grede. Pač ni deževalo in se nama ni nikamor mudilo. 

Na poti razgledov ni prav veliko, a je vseeno lepa, divja in samotna, razen seveda okoli Trstelja, ki je kar obiskan.

Nad titom sva šla, pa ga spet nisva videla. To bo treba še preverit. Dvojna črta tule pa je bližnjica z Velikega vrha. Tja grede je nisva uporabila, nazaj grede pa - ko sva že vedela kam pelje.

Pogledat sva šla še, če pride avtobus na Trstelj, nato pa namesto čez Kras zavila nazaj mimo Mirenskega gradu in po, tokrat celo pravilni, cesti do avtoceste v Vrtojbi. Ker pa sva bila lačna, sva zavila še v Šempeter na pizzo. Sva si jo že zaslužila, tko!

Čez slab mesec pa tole obdelamo v ruju še enkrat s PDD!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP