Pregled poti na Kisovec

by piskec 4. avgust 2016 18:06

Tokrat pa je Tadeja izjavila, da bi šla z nama kam v hrib. Na Veliko planino naprimer. 

Ker sem bil sam že čisto v markacijskih poslih, mi je takoj padlo na pamet, da bi pa tokrat lahko šli od Jurčka, jaz bi pa vso pot lepo popisal, poslikal. Dobra ideja, a ne? Ne premalo, ne preveč, za popis poti pa super pripravno!

Popokali smo še Leandra in smo šli. Konec marca ti ni treba zgodaj vstajat, vreme je itak cel dan podobno bedno. Enkrat do desetih pa že nekako prideš do Krivčevega.

Jaz sem slikal kot nor - skoraj res sem poslikal vsako markacijo. Pa od spodaj in od zgoraj in od strani in še od kje. Sem in tja so bili na slikah celo naši. 

Pa kje je markacij preveč (hm, a to se tudi zgodi?), pa kje jih je premalo. Pa kje bi morale bit in kje bi bilo dobro, če bi bile. Tisoče slik.

Ene boljše, druge slabše, ohranjenost je včasih res hecna stvar. Na nekem drevesu se lahko povsem dobro obdrži, na drugem pa že dolgo ni več vidna.

Tamauček s svojo energijo je pa itak frlel gor in dol, skakal in norel, kolikor je le mogel. Madonca, majo tile mladeniči energije, joj! Je pa našel nekaj super zanimiviga. Kot da bi bilo naslikano!

Našli smo tudi čemaž, a je bil še malo prefrišen. Bo še malo za počakat, čez kakšen mesec bo ravno pravi - na Kisovcu.

Malo nad Podkrajnikom se je začel še sneg, a nas to ni nič motilo.

Na robu Kisovca pa smo morali it kar malo po pameti, na nekaterih razpotjih res manjkajo označbe! A vseeno prej ali slej le naletiš na kakšno bolj obledelo markacijo.

Še ena skupinska, kjer je Tamauček pokazal vse svoje znanje pokvarjanja fotk. Velikokrat mu uspe, velikokrat! Navzdol grede pa je bil itak tako nadušen zaradi snega, da je bil tja do Podkrajnika že cel premočen... Kako se mu je uspelo metat v tiste tri centimetre snega in si pri tem nič ne narediti, mi je še danes uganka. Mladost, kaj?

Na Kisovec na topel čaj, kaj močnejšega, malo počit, si privoščit celo žgance, kakšno rečt in to je to. Nekaj slik sem naredil še v povratku, zraven pa seveda še dodobra vse posnel z GPSjem.

Tako je iz takega, ne prav super lepega dneva, ratal nadvse lep izlet in velik kup podatkov, s katerimi si bomo pomagali pri osvežitvi celotne poti.

Tags: , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Ko se ti preprosto ne da

by piskec 4. avgust 2016 15:03

Tole bi bil čisto lahko tudi zapis o lenobi.

Ker se nama ni dalo nikamor, a sva pravzaprav morala. Celo dopust sva si vzela - kdo ve zakaj? - ampak vseeno se nama ni čisto nič dalo. Sva pa na koncu le nekako spravila skupaj nekaj energije, da sva vsaj nekam šla. Pa čeprav z avtom.

Na Celjsko kočo. Z avtom. Ja... saj vem, ampak pridejo taki časi, kaj čmo. 

K sreči so Trojane vmes. Pa kremšnite in krofi. K sreči. Ker drugače se nama tudi z avtom na Celjsko kočo ne bi dalo.

Malo sva šla naokrog tudi zaradi pohoda planinskega društva, ki je že bil dogovorjen za sredino maja. Zraven sva si ogledala še pomožne plane, kaj če bo dež ali kaj podobnega? 

Do Celjskega gradu, pogledat kdaj je odprt, koliko stane,

in če je v bližini kaka primerna gostilna.

S Celjskega gradu sva se odpeljala po mali, ozki cestici, skoraj nakupila kaj za domov, cene so bile ugodne,

a sva prehitro našla pravo cesto in se kar direktno odpeljala do Celjske koče. Nič nisva hodila, le s prsti po zemljevidu, se skušala spomnit, kako je bilo in s tem načrtovala naslednje korake. Spila ene tri kave in pojedla dve porciji pomfrita.

Še prej pa sva slikala vse smerokaze, da sva lahko opredelila čase. 

To pa je bilo v tem dnevu še najtežje opravilo! Ha.

In če sem povsem pošten - ko greš nazaj, se Trojane spet znajdejo na tvoji poti. Presneto!

Tags:

domači kraji

S Tabora do Trojice

by piskec 2. avgust 2016 16:58

Marec je tudi kot naročen za markacijska posla. Za preglede poti naprimer.

V PD Domžale poskušamo ponovno obuditi Domžalsko pot spominov. Najbrž jo bo treba malce prirediti novim časom primerno, izbrati nove žige, se odločiti kaj in kako s tistimi velikimi vpisnimi knjigami. In še milijon malenkosti.

Predvsem pa - kako jo speljati. Morda narediti traso tudi za kolesarje? Jo držati čisto po črki kot je bila že pred leti ali jo malce spremeniti, nekje zaviti, drugje odviti? Spomeniki so še vedno na svojih mestih, a kar nekaj drugih stvari se je spremenilo, kolovozi, ceste, prehodi so postali drugačni.

Način hoje po takih obhodnicah je postal popolnoma drugačen. In če je bilo včasih super, da si se ustavil pri vsakem žigu, se pogovoril s skrbniki, kaj spil, kje počil... je danes to popolnoma drugače. Žigi in knjige, vse bi moralo biti dostopno brez omejitev, brez skrbnikov. Ljudje se ne ustavljamo več. Ali pa pohajamo naokrog ponoči, zgodaj zjutraj.

V vsej dolgi DPS je kar nekaj odsekov in zakaj torej konec marca ne bi bil primeren, da vsaj enega obdelamo? Naprimer tistega od Tabora do Sv. Trojice. Krajši, a začetek bo kar dober.

Pod Taborom skladovnice drv sicer ni več, a se bo jeseni najbrž ponovno pojavila in tabel spet ne bo več nikjer videt. Najbrž jih bo treba dat na drog ali kaj podobnega.

Sicer v marcu še ni zelenila, a vseeno sva z Lojzetom malce počistila. Bo potem junija, ko vse zeleno noro požene, mogoče kaj bolje.

Table so vse, vse še stare, a še vedno ok. K sreči nobenega vandalizma ali negodovanja in umikanja. Super.

Potem se nama pa je malo zakompliciralo, že v Brdu so naredili ogromen konjeniški center, skozi katerega bo treba speljat pot, še nihče ne ve, kako. Nato pa je pot markirana po cesti, a gredo čez gozd prav lepe poti. Kaj, če bi speljali kaj na novo, vsaj nekaj poti? Na enem koncu se je celo vse skupaj zaraslo in to kar precej. Bolje, da pot speljemo po grebenu?

So pa stvari v gozdu vedno zanimive. Vedno.

Po grebenčku med Oklim in Trojico sem hodil pravzaprav prvič, vedno sem prej zavil levo na cesto. Tako pa je kar nekaj stvari prav lepo presenetilo.

Cela pot je namreč super uhojena, ni nekaj, kjer ljudje sploh ne bi hodili, kje pa! Grebenska je še najbolj uhojena in zakaj ne bi poti označili tako, da bo šla tam, kjer že tako ali tako ljudje hodijo? Tisto po cesti pa lahko pustimo za kolesarje, za dvonamensko rabo naprimer.

Na Sv. Trojici sva med vikendi našla še spomenik padlemu Liberatorju

in se mimo ruševin Konfina in grajskega vodnjaka zopet priključila cesti. Od tam naprej bo tisti mali košček pa treba po cesti. Ne gre drugače.

Na Trojici je okrepčevalnica vedno večja in vedno prijaznejša.

Pohajkovanje je bilo seveda super, vedno je luštno kaj novega raziskovat. Sem imel pa še kar nekaj dela doma, ko sem moral potem vso to zmedo, obstoječe poti, načrtovane poti, kolesarske, pohodniške in wannabe poti združit v kaj bolj predstavljivega. Mi je skoraj barv zmanjkalo. Če si ne bom zapisal, kaj kakšna barva pomeni, pa tudi kmalu ne bom več vedel, kaj sem sploh hotel povedat s takole karto.

Pa je to samo en mali delček celotne poti DPS, ki je dolga čez 100km.

Počasi, delček po delček, pa bo šlo!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Nazaj v Krakovski gozd!

by piskec 31. julij 2016 12:30

Kdaj sva že naredila ogledno turo? Sva že skoraj pozabila...

Pa seveda nisva. Datum je bil že dolgo zapisan, meddruštvene aktivnosti pa so se že dolgo nazaj začele, zbiranje prijav in podobno se začne kar dosti prej. Z vsakim izletom je kar nekaj dela, še posebej veliko dela pa s takim, kjer je udeleženih toliko društev.

In je vedno strah in zraven tudi veselje, ko se nas zbere toliko, kot se nas je tokrat! 20. marca so člani društev iz našega MDO KBO napolnili kar dva avtobusa! Juhej!

Seveda je zaradi tega organizacija še malce bolj zapletena, stvari je treba delat v več etapah, a vseeno. V jutranjo Kostanjevico pa smo prinesli nekaj veselja in gneče.

V Krakovski gozd pa še malo več, čeprav smo se vsi kar dobro trudili, da bi naredili čim manj škode. Tako fizične kot tudi zvočne.

Gozd je bil seveda bolj zelen kot prejšnjič, vode pa k sreči ni bilo preveč!

Zvončke smo zamudili, smo pa našli vse kaj drugega! O, to je bilo slikanja, na tisoče slik, na tisoče!

Niso le otroci uživali, tudi starejši smo. 

Jaz sem vzel svoje najboljše (edine) zelene škornje in sem brez skrbi brodil po vodi, kjer je pač bila. A ko je bila enkrat voda čez peto, mi je gležnje kar naenkrat oblilo. Kaj? Kako? Pa sem potreboval kar nekaj minut, da sem ugotovil, da mi presneti najboljši (edini) škornji preprosto - puščajo. In to oba škornja! HA!

No, toliko o zanesljivosti plastičnih najboljših (edinih) škornjev. Vsi ostali, ki so si kupili škornje prav za ta namen (mislim, da je hofer naredil takrat kar dober posel), so me prav pokroviteljsko pogledovali. Eh, še na škornje se ne moreš več zanest.

Našli smo še enega od plavčkov, ki še kar ni mogel nehat iskat svoje redke ljubice, čeprav najbrž že cel mesec ni jedel. Pa se mi pritožujemo...

Na koncu smo pogledali še drugi najdebelejši dob, Cvelbarjev dob. Nato pa smo se odpeljali na obronke Gorjancev, nekam v bližino kraja, kjer sva se midva poročila in v Žolnirjevi zidanici pojedli eno boljših gobovih juh. Vsaj jaz. Mnjami.

Največja zahvala gre pa seveda Alji in Dušanu, strokovno sta obdelala vse, kar je kogarkoli zanimalo.

Doma sva bila oba kar zmatrana, sedem društev je pa sedem društev in ko je vse ok ti odpade kamen od srca. Niso pa nama odpadli gojzarji, ki jih je nekdo pozabil na avtobusu. Po parih intervencijah po društvih, po oglaševanju, mejlih in vseh današnjih kanalih in iskanju lastnika, imava zapuščene gojzarje še vedno doma.

Neverjetno.

Tags: ,

domači kraji

Spet na sestanek!

by piskec 28. julij 2016 15:30

Če sem šel že lani, ni hudir, da ne bi šel še letos!

Sicer so mi datum prestavili s srede aprila na 18. marca, a se nisem dal. Res, da bo gor še nekaj snega, a v dolini je bilo takrat prekrasno!

Tokrat ni bilo kakšnih večjih priprav, sem že poznal zadeve od lani in od letos, ko smo šli v januarju ponovno. Se pravi prav pred kratkim, kaj se bom pripravljal!

Direkt mimo cerkve in v prvi gozd - da takoj človek začuti, kako bo še luštno!

Potem je šlo več ali manj isto kot ponavadi, le na Kolovcu, torej ravno tam, kjer sem prejšnji dan našel novo pot, sem se izgubil. Jejhata, mojster! Sicer vse skupaj nič, ampak kar naenkrat ni bilo nič znanega naokoli, grape povsem neke druge, tiste lepe poti pa od nikoder. K sreči so pri roki vedno tehnološke napravice in sem se hitro izvlekel čez nekaj grap in podrtih dreves, a grenak priokus velikega stezosledca, ki si niti poti od prejšnjega dne ne zapomni, je le ostal. Preveč me je neslo v desno in ko si misliš, da moraš it bolj levo, greš le še bolj v desno. Toliko o občutku.

K sreči se tam med Čehom in cesto na Palovče, ob vseh podrtih drevesih le nisem izgubljal.

Prva postaja za hrano nad Vrhpoljem, na klopci, jasno. Sem jo bil kar vesel, nekaj preveč sem se matral do tule.

Soteska, Hrib in Poreber. Še je malo podrto, a vseeno boljše.

Bližnjico do Gozda zdaj že poznam na pamet.

In spet - evo ga, Grintovca. Prekrasen razgled, ki ti kar da malo spodbude.

Čez Gozd je potem muka, kakor je vedno, asfalt se pač ne prileže, najbolje, da enkrat najdem neko drugo pot... Pa še dva psa sta se name spravila tam nekje na sredi in smo že prav fino rožljali, eni z laježem, drugi z brušenjem palic. Malo je manjkalo...

Potem pa spust do Podstudenca. In točno v trenutku, ko pridem ven iz gozda nad kmetijo, se po cesti pripelje bel Juke. Ja, Helena, ne! Sva zmenjena, da se dobiva pri Jurčku, to je ravno pravi čas, tako zame kot zanjo, ki gre z avtom gor. Kakšno načrtovanje!

A se ves vesel hitro zavem, da do Jurčka pa vseeno še ni čisto blizu, bom moral kar dobro stopit, če nočem, da bi Helena dolgo čakala. In sem stekel. Čisto tja do ceste, neverjetno, mi je šlo. Helena me je čakala gor na cesti in kar ni mogla verjet - saj tečeš! 

Sem videl malo skepse v njenih očeh - če bo zdajle tekel, a se bo sploh še lahko privlekel do gor?! Me je hotela kar peljat do Jurčka, a se nisem dal! Kaj, da ne morem? Ha!

Postanek pri Jurčku vedno dobro dene. No, ali pa samo pivo dobro dene. Nekaj od tega pač. Helena je šla že naprej, meni pa se ni mudilo, jaz moram priti nekje do konca sestanka, kaj bom prej počel!

In zato je sonce šlo že dol, ko sem se spet zavlekel v hrib.

Enakomerno, počasi, ta klanec znam že dobro oddelati, kar naenkrat ga je konec. No, nad Podkrajnikom pa me je ujel tudi že prvi sneg, ki ga sploh ni bilo malo.

Na Konfinu, kjer je Helena pustila avto, sem se še preobul in si nataknil dereze, v temi in po zlizanem ga ni čez žabice!

Naprej se mi spet ni čisto nič mudilo, a sem jo vseeno mahal, prepozen pa vseeno nočem bit. Ko sem zaromplal po novih stopnicah Domžalca, sem bil natanko 7h na poti. Točnih sedem ur torej. Lepo. Zadovoljen.

Pa še prehiter sem bil, priletel sem na sredo sestanka. Sem zato lahko vsaj kaj še spil in mi je dobro delo.

Še do avta je bilo treba prit in to je bila ena taka pravljica. Bilo je namreč blizu polne lune, v tistem snegu se potem vse prav lepo vidi in ti sploh ni treba uporabljat svetilke. S Heleno sva kar poskakovala. To so eni taki trenutki, ki jih spraviš za vedno.

Ker fotoaparat jih ne more ujet.

Do Vrhpolja 2:36h, do Jurčka 4:15h, do Domžalca 7h.

To je res ena taka lepa trasa... ja, če bo drugo leto spet takole sestanek - evo mene isto! 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kolovec

by piskec 28. julij 2016 13:40

Sredi marca smo imeli letos res lepo vreme. Bilo je toplo, a ne preveč in sončno, po dolgi zimi torej vse tisto, kar te hitro spravi ven. Vsaj mene. 

In ko imaš kdaj manj časa, se vališ po okoliških hribčkih. Naprimer kje, kjer sploh še nisi bil! Ojej, toliko časa že tule okrog kolovratim, a v okolico Kolovca nisem še zašel. Pa pravzaprav sem/bom tiste poti celo sam zadolžil. Hm.

Kratek potep sem izkoristil še za pregled, če bi se dalo na poti od Rove do Čeha kje izogniti asfaltu. Tisti greben na levi je vsekakor zbujal zaupanje. Najbrž bi šlo, je pa treba pogledat. Naslednji dan sem imel namreč spet namen na sestanek na Veliko planino in kaj torej boljšega?

Pa pejmo!

No, zaupanje je greben že zbujal, ni ga pa povsem izkazal. A sem se seveda le prebil

v nadaljevanju pa naletel na prekrasno pot, ki bi jo bilo res škoda izpustit. Seveda bom šel na Veliko planino tukajle! Le upal sem, da sem si zadevo dobro zapomnil. Do jutri bo pa ja že zdržalo, kajne?

Do Čeha je šlo super, po Čehu pa se je malo zakompliciralo. Znamenje sem še videl, nato pa

jo mahnil kar naravnost. Nič nisem gledal za markacijami, kar lepo po potki sem jo mahnil. Rezultat je bil, da sem se kar nekaj časa lovil in hodil sem in tja in nazaj, da sem spet našel pravo pot. Sicer meni ni hudo, a če sem jaz zgrešil odcep levo dol, ga bo sigurno še kdo drug, ki se pa morda ne bo dobro znašel v teh krajih. Bo treba malo signalizacijo popravit.

Marec je sicer super za okrog noret, je pa tudi gozdarjem super. In to se potem pozna takole. K sreči ni bilo kaj veliko dežja zadnje čase, drugače bi se že utapljal v blatu.

Pri cesti sem imel idejo, da bi jo mahnil direktno gor k Starem gradu, a me je hitro ustavilo. Parkrat sem probal, čisto naravnost pa tudi nisem hotel.

Na karti se je potem takole poznalo:

Bo treba kaj tudi za naslednjič pustit in priti še kdaj v te kraje!

Po cesti sem jo torej mahnil dalje v dolino, proti Dupljam. Tukajle se odcepi za lovsko kočo.

Potem pa pridem že nekam visoko in se mi vse čudno zdi. Za Lukovo bolnico bi pa ja moral zavit že prej v levo. Sem jo kar lepo podurhal nazaj in se spogajal s telefonom in karto kam sploh moram. Gor po potoku!

Kar direktno po potoku je bilo treba. Markacije nobene, a se je videlo, da je nekdo nekoč nekaj delal. Zapuščeni mostički, nadelana pot, nekaj stopnic, vse je kazalo na to, da sem prav.

Malo kasneje me je razveselila tudi markacija, nato jih je bilo spet dovolj. Do tja pa nobene, hecno.

Lukove bolnice potem ni bilo več težko najti, čeprav priznam, da so jo dobro skrili. A na žalost v tistih časih ne dovolj dobro.

 

Po markirani poti sem šel potem še gor do Dupeljn, pogledal za markacijami in stanjem poti in se nato vrnil po cesti mimo Florjančka. Nato sem pred grapo prav posebno gledal, kje sem prej zgrešil odcep za bolnico.

In, ja, glej ga, glej - na desni je čisto lepa tablica. Visoko na drevesu, daleč od ceste, v barvi narave. Ah, kje bi to opazil kar tako! Že na sliki se moram potrudit...

Križišče so vse kaže uporabljali za spravilo lesa, nekaj dreves je tudi zmanjkalo, najbrž ravno tista z markacijami. Prva markacija se sicer vidi s ceste, a moraš točno vedeti, kje je, tako je daleč.

Nekaj bo torej le markacijskega dela!

Ena takšna osmica. Luštno ko strela, takle potem bi pa človek res lahko večkrat počel, no!

 

Tags: ,

domači kraji | hribi | markacisti

Železni repertoar

by piskec 30. junij 2016 16:26

To so ti marci. Vsako leto je nekako podobno. Vsaj začetki leta.

Najprej se podiva po Moravških koncih, potem jo pa večkrat mahneva okoli Črnega grabna. Golčaj, Reber, Trojane, Špilk, to so ti kraji, kjer si ravno v začetku pomladi lahko fino raztegneš nožice za začetek leta in se ti ni treba ukvarjati s snegom v višjih legah.

Začneva v Blagovici, pod avtocesto in kmalu je tista strmina na Golčaj, kjer vedno raste še polno teloha. Včasih ravno začenja, včasih v razcvetu, včasih ga pa že pobira. Vsako leto malce drugače.

Pod Golčajem raste že cela soseska, pravi Betlehem. Mora pa človek priznat, da se je nekdo dobro potrudil tudi z obliko kamnov. Kaj pa sploh rabiš figurice?!

Do Golčaja ravno dobro zakuhaš in kakšnega mraza ni več.

Treba pa je malo povadit, ker na Špilku je treba priredit mehak pristanek v nulo! Če bi imel dvajset kil manj, bi bilo tole malce lažje, hm...

Detalji, detalji. Helena jih vidi, jaz pa samo šibam naprej! Kje so Trojane, kje so kremšnite?!

Tisti del pot od Borij do Dolin je res eden lepših. Srce nama igra.

Stolp na Rebri mi je že blizu in na njem se lahko že celo hecam. Uau, neverjetno.

Na takšnega pa le ne bi splezal. V nobenem primeru. Me prav zanima ali bo naslednje leto še stal.

Še cel breg zvončkov okrog Trojan, pa slastne kremšnite, da se ti kar ne da več naprej...

Od Lipovca greva po stari, markirani poti. Večinoma je zvožena od drvarjev, zato je povsod samo blato. Na grebenu pa vse nekaj posekano, povoženo, še celo nekaj snega. Starih markacij že tako ni, tule pa sploh ne več. Se pa vseeno znajdeva, tokrat pa le bova našla znamenje, kajne, da bova?

Naletiva še na jezero, tisti dan je res veliko vode.

Pa nikoli ne veš: se je kdo igral, je kdo to naštimal, ali je to le plod naključij? Sicer je pa vseeno, dobro zgleda v vsakem primeru.

Znamenje - znamejne - Na Kočni, 873m, seveda najdeva. Končno ga lahko pokažem tudi Heleni, da mi bo le verjela, ne pa mislila, da sem bil kje v gostilni in potem nakladam o znamenjih (ko sva ga zadnjič tako za malo zgrešila).

Špilk je le še za vogalom, mehak pristanek pa tudi tokrat kar dobro uspe. Tako je to, če pa ljudje postavljajo mejne kamne na vrhove hribov. Kaj pa naj drugega človek na njih počne, kot vadi mehak pristanek?

Ker je zunaj kar hladno in nekaj piha, imava malico tokrat kar znotraj bivaka. Da ga vsaj enkrat sprobava. En listek prispevava še sama:

"Iskala sva stare markacije. Nekaj sva jih našla, nekaj tudi ne. Prišla pa sva le. Blagovica-Golčaj-Trojane-Špilk-Blagovica. 12.3.2016 Helena & Aleš"

Bomo videli, koliko časa se obdrži.

Takole faco pa naredim, ko se pojam preko brezpotij, da bom sekal in prišparal pot, pa je potem Helena po poti naokrog toliko hitrejša, da me lahko celo slika. Niso vse bližnjice bliž(n)je al kako že?

Je res, tole je en tak železnorepertoarni izlet in mogoče se res ponavlja in ponavlja. Ampak nekatere stvari so dobre ravno v ponovitvah. Vsako posamezno leto je tako ali tako popolnoma drugačno, midva starejša, izkušnja pa tako vedno povsem nekaj drugega. Zato se ni za bat in zato tudi že vnaprej vem - če bo šlo, se bova tudi drugo leto tukaj naokrog potikala.

En tak čas, marca najbrž.

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Goalball

by piskec 29. junij 2016 11:30

V začetku marca me je Viki vprašal ali bi jih, fante - ekipo goalballa, s katerimi igramo tudi tedenski nogomet -, peljal v Budimpešto? Denarja sicer ni, bo pa kombi, malica, spanje in dobra družba.

Hm, kaj? Kako? Ja... no... čaki, seveda, ja, kako da ne! No, bi bilo lepo, da najprej doma vprašam. K sreči je bil vikend frej in glej ga - smo že šibali za Budimpešto!

In to ne kar tako, v navadnem avtu, saj nas je bilo kar osem. Kombija sem dobil in to ne kar enega, ampak olimpijskega! Opa!

V začetku me je bilo malo strah, odgovornost je vseeno kar velika, a konec koncev je tole vseeno kombi, ne pa tovornjak. Bo že šlo, ne? Počasi, pa bo, kar je s tako zverino sicer lažje reči kot narediti, saj lahko leti!

V petek popoldan smo krenili, zvečer smo bili že v Budimpešti, pred šolo, kjer smo bili nastanjeni. Brez problema našli, fantje so bili tu že večkrat, kar sicer ne bi veliko pomagalo (glede na to, da so slepi in slabovidni). smo imeli pa s seboj Klemna, ki pa je fante sem že večkrat pripeljal. Zato navigacija ni bila problematična. 

Zjutraj pa hitro zajtrk in na drugo stran mesta. Za prvič smo sledili avtu, ki je šel v isto smer, za nazaj se bomo pa že še znašli, kajne? No, za nazaj in naokrog je potem skrbel HERE maps. In to zelo solidno, moram priznat!

Potem pa ni bilo prav nič več časa. Ogrevanje, tekme, malica, tekme. Ej, kar naprej se je nekaj dogajalo in sploh nisem mogel nikamor. Pravzaprav sem imel namen kam it, da ne bom samo tam v telovadnici, a je vse skupaj tako hitro minevalo, da na koncu sploh ni  bilo nobenega časa. Pa sem in tja, pa fantom to iskat, pa ključe imet, pa odpirat to, pa malca, pa gledat tekmo, pa...

Ja, goalballa še sploh nikoli nisem videl, kaj šele v živo! Dobri so fantje, da se sploh kaj znajdejo... in da dajejo gole in da...ah, nam, ki dobro vidimo, je to najbrž povsem nerazumljivo.

Fantje so se dobro borili, ni jim pa tokrat najbolje šlo. Tako ali tako pa so bile to priprave in uigravanje nove ekipe. Na tekmovanjih so precej boljši! Bravo fantje!

Šola je bila... no, kako bi rekel... precej socialistična. Ampak se ni nihče sekiral, za spat je bilo, večerjo in zajtrk smo imeli, to pa je to!

Da pa ne bi kdo mislil, da so slepi in slabovidni fantje kaj drugačni od ostalih vrstnikov. Ko prideš dol iz sobe, se točno vidi, kje lovi wifi!

Smo hoteli zvečer malo ven, vsaj mi trije, malo starejši, a smo bili precej na obrobju, nekje, kjer smo šli lahko na pivo edino na bencinsko črpalko. Naslednji dan smo si le zvečer vzeli malo časa, da smo šli vsaj v trgovino, saj za kaj drugega sploh ni bilo časa. In smo zavili - no, kam? E, v Spar. Nekaj stvari pa je le bilo madžarskih...

Goalball je precej zanimiva igra, predvsem pa se mi zdi presneto težka. Orientacija v prostoru mora biti popolna, poleg tega pa moraš super dobro in super tiho komunicirat s sotekmovalci, da veš kje so in kdo kaj brani.

So se fantje v tistih tekmah kar dobro namatrali, Matej je staknil še poškodbo prsta, ki mu je na hitro zatekel ko nor. Kakšnih večjih šutov potem ni mogel več dajati.

Še skupna slika z Madžari, ki so imeli malo daljšo klop, kar se je izkazalo za kar dobro prednost.

To so bile pa naše vrečke za malico. V stilu nekih drugih časov. A vseeno so lepo poskrbeli za vse, tudi zame. S pohanim sirom seveda, kaj pa drugega. Za zadnji dan smo dobili celo dvojno malico, se pravi po štiri sendviče. Rezina kruha, pohan sir ali pohano pišče vmes in nato spet debela rezina kruha. Zraven si moral spit vsaj liter vode, da si zadevo sploh spravil po grlu. 

Je pa zaleglo, to pa je! Lačen ni bil nihče.

Domov smo prišli v nedeljo zvečer, po skoraj celem tisočaku kilometrov. 

Pravzaprav od same Budimpešte nisem imel veliko. Bilo pa je vseeno super fajn. Fantje so od hudiča in prav dobro smo se imeli tale vikend!

Pa saj tudi kombi ni tooooliko večji od jukca, ane?

Pa še kdaj, z veseljem, če bo le vikend prost!

 

Tags: ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP