Okoli Begunjščice - I. del

by piskec 15. november 2016 15:10

Nekje sredi junija je bilo, že nekaj časa nisem nikamor šel in sitnoba je zrasla že čez vse mogoče meje. 

Takrat je potem čas, da mi doma pokažejo vrata in me dobesedno vržejo ven: "prid nazaj, ko boš vodo zamenjal!"

Saj se ne pritožujem, človek v začetku vedno rabi nekaj spodbude, pa kakršnakoli že bila. Saj potem je takoj bolje, že za prvim vogalom je super, kako pa bi drugače sploh lahko bilo?!

Dan ni bil prav prijeten, a se začuda nisem sekiral, me je kar gnalo ven, navzgor, proti hribom! Juhej, prihajam!

Odločil sem se za en krog okoli Begunjščice, nekaj poti sem že obredel, celega kroga pa še ne. Za čisto na vrh ni niti vreme kazalo, za en krog pa bi moralo zdržat. Pa še malce kasneje sem krenil, kot je že v navadi, da bi dobil še lepše vreme. 

Do Ljubelja se z naših koncev z avtom vleče, ampak kam se mi pa ne vleče? Že do Kamniške Bistrice se mi zdi vožnje preveč, kje so potem še kaki Julijci, eh. No, do Ljubelja sem zdržal, sem vedel, da bom šel v naslednjih mesecih še kdaj, pa se je bilo treba razgledat.

Sredi tedna je bilo vse izumrto, začelo pa se z vremenom ni najbolje. Bo začelo pršet ali kaj?

Večinoma sem itak gledal v nasprotno stran doline, tja proti Velikem vrhu v Košuti, kamor smo bili namenjeni čez kak teden, dva. Je še kaj snega? Kakšna stena neki je to? Kje je to Hajnževo sedlo? In kako dolgo se bo vlekla dolina? Hm, ja, kar precej...

Greben nad Ljubeljem obljublja marsikaj, res je sramota, da tule nisem hodil vsaj že 40 let. Se pa spomnim še "Stoj! Ko ide?" jugoslovanskih vojakov in kako smo vedno kazali maloobmejne izkaznice, ko nas je Oče vodil po teh koncih.

Vsekakor bi morala enkrat še s Heleno tale greben obnovit. Zgleda super.

Pri Koči Vrtača je bilo vreme že bolj ok, še sončka sem našel sem in tja. Sem že vedel, da mi bo še vroče!

Dom na Zelenici sem le pozdravil v mimohodu, prekmalu je bil, da bi se bil že ustavil. 

Mimo ARSO projekta bober in avtomatske postaje seveda ni šlo kar tako. Vsaj poslikal sem jo, junija je bila še v delu, zdaj pa že oddaja.

Glavni vrhovi so bili sicer še v oblakih, a vse skupaj je dajalo nek občutek, da se zadeva izboljšuje. Stol in Vrtača.

Poglej, poglej, precej daleč spodaj si, si človek niti ne bi mislil, da je tako daleč. O, kdaj smo bili pri Domu pri izviru Završnice, saj je že dolgih sedem let!

Potem me je pot malo skrbela. Zakaj? Ker jo je nekdo označil za zahtevno, če že ne drugega. Opisana so tudi prečenja in par jeklenic. Kdo ve, kakšno je v resnici, tukajle čez še nisem šel. Zato previdno in počasi.

Še čez ta velik plaz (Smokuški?) in potem tam daleč v steno? Opa, zgleda kar strašno!

No, vse skupaj je tako, kot vedno - velik okrog ampak notri nič. Pot je super lepo speljana, nič izpostavljena, tole je pa bila edina krpa snega, ki sem jo našel. Ko je grapica zalita je najbrž zoprno, Smokuš express, takole pa res ni hudega.

Pogled nazaj na prav lepo speljano pot, ki je sicer sploh ni malo, je kar nekaj za stopit tule prek zahodnega konca.

Pri prvih jeklenicah sem potem razmišljal, čemu so sploh tukaj. In vedno, ko si ne znam razložit, si rečem: "ziher pridejo prav v snegu!". Kdo bi ga vedel, ne?

Pa še ena jeklenica me je čakala tik pred dostopom na greben. Tudi tu si nisem znal razložit varovanja. Nič bolj izpostavljenega, nič bolj nevarnega. Torej spet sneg?

Ja, od Zelenice do grebena ni čisto blizu, vsekakor je več, kot sem si predstavljal, je pa tudi lepše kot prej do Zelenice.

Na drugi strani pa pogled v dolino. Zaradi vremena ne najlepši pogled, a Bled se mora slikat na vsak način, pa če fotka uspe ali pa ne.

Na Robleku sem se pa le ustavil, nekaj spil, malo počil. Zunaj je pihalo in sem se raje grel znotraj koče.

A kmalu je bilo treba it naprej, volja je pa tudi še bila. Seveda me je spet skrbelo prečenje. Zakaj? Ker me pač nekaj mora vedno skrbet, vsaj glede poti. Kam bi pa prišli, če me ne bi skrbelo... 

Pa itak nimaš časa, da bi te kaj skrbelo, ker je po poti polno zanimivih stvari, rudniki mangana, naprimer. Da sploh zveš kaj in čemu mangan, čeprav ti najbrž še dolgo potem ni povsem jasno.

Kake strmine neki! Ok, saj so strme trave, a je pot tako lepo urejena, da je kar za tekat!

Pred Rožo pa še zlato, kaj pa drugega! Iskal ga nisem, sem jo mahnil kar naprej, Prevala je že čakala za ovinkom.

Fotoaparat imam skoraj vedno s seboj, a večinoma ne slikam prav pogosto. Tokrat je bilo drugače, slikal sem kar naprej. Že v začetku je kar naprej škljocalo, kaj šele proti koncu! Pa ta ovinek, pa tisti ovinek, pa tole skalo, pa tisti hrib - vse sem poslikal. Vse, kar se je dalo! Zato tudi toliko slik in zato sem moral tudi zgodbo razdelit v dva dela. Preveč slik.

Je pač včasih človeku luštno pritiskat na sprožilec!

Naprej na okoli Begunjščice II. del!

 

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Soriška planina

by piskec 2. november 2016 14:50

En dan prej sta imela Darja in Rado svojo petdesetletnico. Seveda se je zavleklo, najbrž pa bi se še bolj, če me ne bi Helena spodila domov. 

Sem ji dal čisto prav, ker sem bil že precej... no, ravno toliko, da sem se s kolesom le uspel pripeljat domov brez kakšnih poškodb. Torej čisto pravi čas. 

Kakorkoli že, ker sva precej pogumna, sva vseeno vstala čez par ur in šla preganjat mačke, slone in tigre ter podobno živalstvo na Soriško planino. Ogledno turo sva morala narest, datum pohoda se je nezadržno bližal, midva pa povsem na kratkem s časom. Pravzaprav je bil tole edini datum, ko sva šla lahko tja naokoli. Pa mački in tigri in sloni gor ali dol!

Kaj novega s cestami nisva poskušala, sva raje kar na Bohinj zavila. Tam čez sigurno pride tudi avtobus, s strani Sorice pa še vedno popravljajo cesto... Vsaj v tistem času so jo še vedno.

Je pa takoj začel štrajkat fotoaparat, kar naprej se je resetiral, izgubljal čas, nastavitve. Že v prve pol ure me je zjezil in malo je manjkalo, da ni letel v prvi graben. Pa raje ni, glede na to, koliko je stal, bi ga čez par minut tam zavzeto iskal. Gorenc.

V začetku junija je seveda vse zeleno. Zelo zeleno! Ne tako, kot kakšnega decembra naprimer.

Prvi metri vzpona so najtežji, nama se še fotoaparata ni dalo ven vzet. Sopihala sva in spravljala ven vse tegobe prejšnjega dneva, tako da sva bila na vrhu planote že kar ok. No, vsaj približno ok.

Možic se že vidi v daljavi. Triglav je bil pa skrit.

Bunkerje sva si tokrat ogledala malo bolje. Da vidiva v katere se jih sploh splača peljat in jim jih kazat.

Pod Možicem sva se spravila kar direktno do kupole, čeprav je bilo vse spolzko in drseče. Ampak do vrha bova pa že šla pogledat! Ena svetilka je crnila takoj na vhodu. Druga je k sreči vzdržala.

V samo kupolo ravno ne moreš, kakšna lojtrca manjka, a še dobro, kdo pa bo lezel čisto tja gor!

Je pa vedno zanimivo in seveda žalostno videt, kako nekateri odprtine na kupoli zamenjujejo s košem za smeti. Saj ne veš ali smo ljudje ignorantni, butasti ali pa samo ne razmišljamo o ničemer. Glej jo, luknjo - to je za smeti, a ne?! Eh...

K sreči pa so bunkerji kar dobro očiščeni, le od zgoraj se nabira nesnaga, vse drugo pa kaže, da nekdo skrbi za vse te temne hodnike. Kar je seveda tudi prav, kos zgodovine je še vedno kos zgodovine, tudi, če komu ni povšeči.

Železnin že zdavnaj ni več, čudi me, da sta kupoli na Možicu in Lajnarju ostali. Morda pa sta le bili pretežki in preveč vdelani... Vrat že dolgo ni več.

En starejši in en mlajši. Tokrat sem mlajši jaz, ha!

Vreme je bilo bolj bedno, tako spremenljivo, nekaj razgledov je bilo, veliko pa ne. V Julijcih še kar dosti snega.

Midva sva pa kar počivala. Počutila sva se približno tako, kot pač zgledava na sliki. A vsako minuto bolje!

Mulatjera za Slatnikom nama je spet vabila vzdihe in ustavljanja, res je lepo speljana!

Na koncu mulatjere srečava še enega tipa, ki naju kar slika. "Pa kaj je ta res nor?", si mislim, "kaj naju pa zdaj slika?" Kar ni hotel nehat, prišla sva že na par metrov, on pa še vedno v naju namerjen fotoaparat, ko mi le končno kapne! Pa saj to je Ervin, Ero s familijo! Res bi moral malo bolj gledat, malo je že manjkalo, da bi ga nadrl, kaj neki hoče s tistim fotoaparatom... Malo smo poklepetali, potem pa šli vsak v svojo stran, upam, da jim je z otroki uspelo uit kasnejšemu dežju!

Kasarne sva potem skoraj po nesreči izpustila, k sreči se je v zadnjem trenutku iz megle prikazal osamljen pohodnik in nama pokazal pravo pot, jaz sem jo že mahal naprej, saj sem mislil, da so za tistim drugim puklom. Pa je treba kar ob napravah že zaviti na drugo stran. Naključje? Hm...

Baška grapa ni prav blizu, strme trave pa nekatere navdušujejo, nekatere pa ne. Je pa vse prepredeno s potmi, še celo jaz sem tule spodaj enkrat hodil in s pogledi iskal Soriško planino nad seboj...

Še Lajnarjeva kupola, tudi ta bunker ima dva vhoda in nekaj zapletenih hodnikov.

Dravha seveda na smeva spustit, čeprav se tam na Petrovem Brdu nekaj kuha in nisva povsem sigurna ali bova ostala suha ali ne. Je pa vsekakor bolj pomembno, kako se človek odziva na vreme, kot pa to, kakšno vreme v resnici je. To sem spoznal na lastni koži, ko sem z veliko sumničavostjo gledal tale beli oblak in se spraševal ali je to megla ali dežna zavesa. Pa je Helena izstrelila kot iz topa: "kakšen dež neki, saj vidiš, da je megla!"

Ker Heleni seveda zaupam in verjamem, sva vseeno lezla naprej gor na Dravha, a vse bližje kot sva bila vrhu, bolj je zgledalo, da tole pa res ni mogoče, da bi bila megla. Prav na vrhu sva uspela še vržt pokrivala na nahrbtnika, jaz sem zatulil še: "dej še tole meglo sliki!" (da bo za dokaz, megla, a?!) in sva že letela nazaj dol.

No, megla je kar naenkrat postala dežna zavesa, a Helena se sploh ni sekirala in me je zvlekla pod ta prva drevesa, mlade nizke bukve, kjer sem potem kar precej sitnaril. Pa dež gor pa dež dol pa sem in tja in levo in desno, res sem bil siten. Ko kakšno dete, ko noče biti mokro, vse mi je šlo na živce. Ponavadi je ravno obratno, nekdo drug bi moral sitnarit ob dežju in da bo moker... 

Je pač treba vloge zamenjat, drugače se ravnovesje sveta podre in vse gre v maloro, ne?

No, resnici na ljubo je treba povedat, da je bila dežna zavesa kar dobra in da je dobro zlivala kakih petnajst minut in potem odšla prav tako hitro, kot je prišla. Še bolj pa je treba priznati, da je Helena našla res enkratno pribežališče, saj tiste nizke bukve niso spustile niti ene same, samcate kaplje! Za vse tisto gosto listje je bilo petnajst minut dežja mnogo premalo!

Malo bolj sva si zmočila nogice pri spustu prek borovnic, a so se hitro posušile ob nabiranju smrekovih vršičkov. K sreči jih je bilo kar nekaj, da sva lahko v miru nabrala za tistih par kozarcev, kolikor sva jih imela namena namočit.

Pri poti navzdol naju je kar naenkrat zmotilo hudo rohnenje, ki se je izkazalo za formacijo petih, šestih vojaških letal, ki so potem naredila par krogov okoli Soriške planine in se nato izgubila v daljavi. Na veliko sva se čudila, pravzaprav te hitro obišče nelagodje, ki ne mine tako hitro. Toliko letal na nebu nikoli ne prinaša česa dobrega. K sreči sva potem doma pobrskala po netu in izbrskala NATO vaje, ki pa so bile nekaj modificirane zaradi slabega vremena, da so se potem podili le direkt nad najinima glavama. Super.

En lep krog je bil tole, ravno pravi bo tudi za skupino. Se pravi, da se kmalu spet vidimo! Juhu!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Košutna

by piskec 25. oktober 2016 12:38

Za neke kraje mi je kar naprej žal, da nisem večkrat tam. 

Ker je lepo. Ker se velikokrat spomnim na njih. Ker jih vidim vsakič, ko se peljem v Dob ali Domžale. Ker... razlogov je pravzaprav kolikor češ.

Saj se trudim, da bi bil večkrat tam gor, a nekako ne gre, ni ravno najbližje, ni ravno za eno urco sem in tja. Resnici na ljubo prav daleč tudi ni, a vseeno, nisem več prav hiter.

Mene spominja na balkon. Takega bi takoj imel, priznam.

Letos sem si le enkrat vzel čas. Na, zdaj je pa tam gor že sneg, to mi pa ni več preveč pri srcu. Čeprav se lahko še vedno zgodi, da ga pobere in bo še prekrasna jesen, ki me bo vsaj še enkrat zvabila tjale gor. V jesenskih časih sva že večkrat uživala tam in v bližnji okolici.

Sem pa vsaj tistikrat - šel sem konec maja - ubral nekaj drugačno pot. Pod ovinke sem se pripeljal, nekaj se mi je mudilo in se nisem mogel zamuditi za cel dan, vstal pa sem seveda pozno, nato pa šel čez planino Koren gor in čez zajle, dol pa sem - končno! - poiskal pot, kjer gredo krave. Vedno sem govoril, da jo poiščem, pa nikoli nič od tega. Pa moram najti še tisto do Medvedje jame, pa tisto počez, pa tisto od pod studenca direkt, pa tisto tretjo... Če bom s takim tempom raziskoval, bom prej 107 let star. Težka bo.

Nazaj grede pa sem se še izdatno pogovoril z oskrbnikom Planine Koren, ki tam zdaj ponuja samopostrežni bife. Pogumno! Upam, da se mu obrestuje in da mu ne bomo ljudje pokvarili vsega veselja. Tisti konci so prekrasni in mene tam naokoli vedno žeja. Kaj lepšega, ko lahko še malce posediš, enega spiješ in se naužiješ razgledov!

Sva se kar zaklepetala, domačega ima super, dol je pa potem kar dobro letelo, kolena so bila ravno prav mehka. Oujea.

Hudirja, me je zdaj, ko pišem tole, spet zažejalo po tistih koncih... A da bi šel v snegu? Hm... mogoče ga pa tale jugozahodnik res pobere, kaj?!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Velikoplaninski časi

by piskec 24. oktober 2016 14:30

Evo, tole le toliko, da imam vse lepo na kupu.

Vedno se namreč sprašujem, iščem, računam... eh, zakaj neki, če pa imam lahko lepo zbrano na enem koncu, ne?

Upam, da bom tole še kaj dodajal. Najbrž aprila, ko bo spet sestanek tam gor!

Tags:

dogodki | domači kraji

50 za 50 - pa še nazaj!

by piskec 21. oktober 2016 15:25

O, ja, zdržal sem pohod, žur in še celo noč. Jasno, da sem se res počutil čisto takole: 

Potem sem pa malce pozajtrkoval, vse se je malce umirilo in upočasnilo. Nihče ni bil več tako poskakujoč kot prejšnji dan. Hm, le zakaj?

Zato je Helena hitro opazila, da bo treba kar kreniti na pot, drugače se bom še sam kam zavlekel in me ne bo na spregled še kak teden. Zato smo se kar lepo zbrali, še vsi tisti za navzdol!

Seveda smo prej vse lepo pospravili - to smo že mi ponoči nekaj pospravljali, čeprav najbrž precej vprašljivo - vzeli par pivc s seboj za žejo, meni so nadeli še prjatla balona s petdeset in smo šli.

Sicer ne vem zakaj, ampak kar naprej smo se nekaj ustavljali. Jaz sem hotel pa le spat pa nisem mogel nikjer. Oziroma mi sploh niso pustili. Pa ne tu ležat, pa ne se tam naslanjat, pa ne to, pa ne ono... Ojej. 

Smo se vseeno imeli super!

Sem in tja sem pa le izkoristil gužvo in skušal malce podremat. 

Pa so me vedno prec takoj pogruntali, me na hitro slikali in me še hitreje zbudili. Ej jejej, človek še spat ne sme.

Drugače pa sem sem in tja (le sem in tja) kar dobro zgledal. Čeprav so se mi oči reeeees kar same zapirale. Ni šlo pa ni šlo. Tudi roke so se tresle, kdo bi ga vedel zakaj...

Pri Calcitu so naju nato ostali zapustili, mene pa je Helena gnala naprej. Kaj, da ne prideva do doma? Kaj?! Ha!

Če potem lepo poslušaš pametnejšega od sebe in disciplinirano postavljaš eno nogo pred drugo, no... potem kar gre. Velikoplaninsko vas so še vedno delali. Nikjer nobenega.

Sem komaj čakal na Kamnik, kjer sva si končno lahko privoščila pivce. V tistem vročem dnevu je super pasalo, škoda le, da nisva mogla kaj več posedet. Ali pa zadremat? Vsaj malo, majčkeno? Ne?

Ne! Greva naprej. Eh, pa sva hitro imela in se še po Kamniku izgubljala po nepotrebnem. Ta prava stezosledca! Človek je malo zmatran, pa kar pozabi kje mora it in kje sigurno ne bo prišel skozi. Kot da sva iskala še dodatne kilometre! Jih ni bilo že tako dovolj?!

Sva pa dobila vse lepo nazaj v obliki vonja sveže pokošenih trav. O, krasote, o lepote! To je pomagalo, me malo zbudilo!

Na igrišču sem potem naredil petnajst dvigov, da bi le pokazal, da sem še čisto pri močeh.

... ja, seveda...

Nisem niti verjel, ampak v taki pozi bi se tudi dalo zaspat! Neverjetno, česa je vsega sposoben človek! Pa mi spet ni pustila...

Po Kamniku pa spet ob Bistrici, kjer sva se v tisti vročini lahko še vsaj malo ofrišala! A tudi tu nisva bila sama, nekdo je v travah še vedno spal sanje pravičnega, obkrožen s samimi flašami. Nek včerajšnji tip, dober žur je moral bit, hud. Čeprav ni ravno lepo zgledalo, da tam počez ves nadelan spi, sem mu potihem kar zavidal tisto ležanje...

Potem pa že kmalu Radomlje! Oujejaja! In spet pivce pri Špornu. 

Ampak moram priznat, da to pa ni več tako pasalo. Je bilo že vsega dovolj, le spanja premalo. Ah! Ampak Helena je bila neizprosna in determinirana do konca! Greva! Pa je ne bova klonila tik pred koncem, saj sva že skoraj doma!

Tale slika mi je pa prav pri srcu. Skoraj doma, kaj?

Hitro sem pozabil, da je z avtom vse to malo hitreje in da naju do doma čaka še vsaj kaka urica.

Še posebej, če spet nekaj motoviliš skozi Dob in spet delaš ovinke! Ovinek je sicer prišel prav, ker... no, pustimo to, ampak vseeno, jebela cesta, ne delat ovinkov, no!

Krtine sem bil pa res že vesel, kot že dolgo ne. Dost je blo, dooooooooooost! 

Vsakemu, ki sva ga srečala, sem seveda razložil vse od začetka do konca, zato nama je pot do doma res hitro minila. Zaspan pa tudi nisem bil več toliko, sem bil na začetku poti bolj. Vse kaže, da me je konec poti držal kar dobro pokonci!

Juheeeeeeeej, pa sva! Po dolgih 34-ih urah sva spet pod isto tablico!

Še zadnji korak čez črto začetka in konca! Ta korak sem si res dodobra zapomnil! 

Je bilo pa treba narest še eno lepšo za dokaz, za v album in sploh v dokaz, da sem tudi 50-ico balon prinesel nazaj! 34 ur sem prav lepo pazil nanj!

Vse zahvale gredo seveda Heleni, brez nje najbrž ne bi niti štartal, kaj šele, da bi pripešačil domov. Moja volja je šibka in najbrž bi v prvi gostilni zamenjal pivo za vse te kilometre. Kar bi bilo najbrž celo bolj pametno, a potem ne bi imel toliko za povedat.

Heleni sem pravzaprav hvaležen še za precej več, saj brez nje sploh celotnega dogodka ne bi bilo! Jaz sem tokrat le hodil, žural, pil in hodil, vse ostalo pa so naredili Helena in najini otroci, ki so tudi tokrat veliko pomagali. Vsem sem seveda večno hvaležen - vrnem pri vaših petdesetih!

Izkazalo se je, da je nazaj grede celo dlje - cca. 28km, a samo 111 višincev. Še dobro, navzgor mi pa najbrž res ne bi šlo. Še naravnost je šlo težko...

Plan 50 za 50 je bil torej izpolnjen in celo malce presežen. Za dobro mero. 34 ur, 53 km, en super žur, za začetek petdesetih bo kar dovolj... me je pa kar strah, kaj si bomo spomnili za šestdeset!

Zato sem s čisto vestjo zdržal še kako uro pokonci in se nato zavalil v posteljo, v kateri sem ostal naslednjih 18 ur! 

Ja, spanja mi je pa res manjkalo, a nihče ni rekel, da so petdeseta lahka. Kdo ve, kakšna še bodo, če so se že začela tako! Oujea, sama pričakovanja so me!

Hvala Heleni, najini družini in sploh vsem, s katerimi smo se družili ta čas. Z vami bodo naslednja leta lažja!

 

P.S.

Kakšnih večjih posledic pravzaprav ni bilo, noge so bile ok, glava pa tudi. Nikogar nismo pozabili, nikogar izgubili. Edino, kar ni preživelo, so presnete salomonke, spet so dokazale, da nikakor niso narejene za velike fante nekje pri stotki.

Čez kak teden pa smo razrešili tudi dilemo Fantoma s Kisovca! Janko je namreč cel dan slikal, a se je pri pregledu slik izkazalo, da pa njega ni niti na eni od 426-ih (tu ne štejem še vsaj 147 pobrisanih) slik. Niti na eni! Zato je bil seveda takoj proglašen za Fantoma s Kisovca, mi pa smo se začeli spraševat ali je bil sploh z nami ali je bila to le naša projekcija?!

Pa je Darja na koncu le našla eno jutranjo sliko Fantoma! Sicer zabrisano, a, hej, Fantoma se ne da ulovit kar tako, kajne?!

Tags: , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

50 za 50 - tja!

by piskec 18. oktober 2016 20:50

Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!

Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.

Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo. 

S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!

Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.

Ne?

Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe! 

Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?

Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!

Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!

Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.

Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!

Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.

In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj.  Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!

Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!

A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!

Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...

Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.

Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!

Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!

Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...

Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!

Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!

Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.

S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!

Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!

Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!

25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!

Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!

Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.

Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!

Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.

Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.

Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...

Potem pa... potem pa...

se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.

Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...

Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej! 

Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!

Gremo naprej!

Tags: , , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

Ko te le ujame dež

by piskec 3. oktober 2016 12:39

Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

 

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pejmo plezat I. - Gradiška tura

by piskec 8. september 2016 13:10

Letos mi je končno kapnilo, kako ta mlajša dva otroka prepričat, da bi še kaj hodila z nama.

Kakšni gozdovi neki, kakšne položne poti, ha! Strmine, skale, klini, stene, zajle! To je tisto pravo, to!

Pa sem naredil en tak letni plan, da bomo vsi vedeli vnaprej, pa da ne bo potem kaj motoviljenja. Predvsem pa sem naredil plan zato, da mi ne bi potem skakali vmes s kakšnimi drugimi plezarijami, hudimi hribi in podobnim. Kdo ve, kaj jih še piči, ko enkrat okusijo skalo! Ni za zaupat.

Jaz sem previden, bomo šli počasi, vsaka tura bo dodala nekaj posebnosti, nekaj svojih lastnosti. Vsi trije - pa še najbolj jaz sam! - se moramo privaditi na zajle, na kline, na strmine in globočine. Izleti bi morali imeti vsega po malem, v letnem času bi naredili neke štiri ture. Je treba vadit pripenjanje, da nisi prepočasen, pa še na kondiciji bomo zraven delali, kajne?!

Nekatere stene so kratke in sladke, druge dolge in naporne, tretje imajo dolge pristope, pri četrtih pa si kar naprej izpostavljen. Je bilo treba pametno izbrat. Za to, ta prvo leto. Mogoče pa v naslednjih letih spet ponovimo...

In katero turo sem izbral za prvo? V začetku maja, ko je v tistih ta visokih hribih še sneg? Eno kratko, s kratkim dostopom, z enostavnim spustom, z lepo skalo, super lepo zavarovano, z lepo tehnično zahtevno plezarijo, z nekaj izpostavljenosti, a nič hujšega. Eno tako lepo turo.

Ja, Gradiško turo seveda.

V začetku maja še niti vseh samovarovalnih kompletov nismo imeli. En pas smo si sposodili, en komplet pa naredili. Hja. Bolj za silo skoraj.

S Heleno sva tukaj že bila, pot sva poznala, a sva bila vseeno malce nervozna. Otroci pa to. Le kako se bosta izkazala, bo njun korak zanesljiv, plezanje dobro, pripenjanje ok? Tisoč skrbi, ampak nekako bo že šlo.

In smo šli. Enkrat dopoldan, sploh ne zgodaj, hodit smo začeli šele malo pred deveto! Tura je k sreči kratka.

Pet, deset minut hoje, pa se moraš že pripravit, navesit nase pasove, komplete, čelade. Še zadihal se nisem do semle.

Potem pa vstop, malo poplezat potem pa zajla, kar naravnost gor bo treba.

O, ja, tukajle smo bili vsi navdušeni! No, starša malo živčna, v skrbeh, a tega nisva hotela kazat, lahko še koga prestrašiva! Najprej grem jaz, da ne gledam otrokom pod noge in jim kar naprej solim pamet, nato otroka, od zadaj pa nas čuva Helena. Bomo videli, kako bo s tako postavitvijo šlo.

Prvi metri so kar dobri, se kar fino raztegneš, globočina pa tudi hitro naraste. 

Sem pa le našel prostor za slikat in to celo jaz! Kar pomeni, da sem tudi sam že žel navdušenje in da me ni bilo več (veliko) strah. 

Takole pa se starejši najstniki radi slikajo. Nepripravljeni.

In pripravljeni. Hehe, dobro sem jo ujel, sigurno je najprej mislila, da ji bom kaj težil, ha!

Pot je tehnično kar zahtevna, roke delajo, a vseeno prav ne vem koliko zahtevna pa le ni.

Vmesno postajališče je super za malico, čeprav je res ne bi potrebovali, a vseeno. So vsaj razgledi visoko nad Vipavsko dolino vredni počitka!

Še eno skupinsko, še vedno vsi z nasmeški, najbrž celo že z večjimi. Sam vem, da prihaja še bolj zahtevni del, a vidim, da gre otrokoma super in da bi bilo veliko bolje, da pazim sam nase, ne pa (preveč) na otroka.

In gre nam prav super!

Čeprav je pod nami kar nekaj prostega pada. Pa se tudi meni ne zdi tako hudo, kar mi je precej hecno. Me je strah velikih sten, me je strah kipenja gora? V letošnjem letu bom torej te strahove dodobra raziskal, malce bo naporno, a nekako bomo že, kajne?!

Potem pa je kar naenkrat stene že konec, otroka sta kar žalostna: prekratko!

Malica je zaslužena, potrudili smo se. Jaz sem se tako dobro potrudil, da sem dobil kar šparglje z jajčki za nagrado! Še nikoli kaj takega, zato sem moral tako malico kar slikat. Pa še prav dobro je bilo, o, ja!

Dol smo jo mahnili po krožni na planoto in nato proti zahodu ter spet nazaj na Gradišče. Da se vsaj malo nahodimo.

Observatorij Gradišče?

Kapelica na križišču.

Nas vse spominja na Slavnik, vegetacija in pot, vse je zelo podobno. Toliko skal na poti, da nam gre kar malo na živce!

So pa markacije tudi tu nekaj posebnega. Da ja ne bi zgrešili. No, najbrž tudi kakšnih manj vpadljivih ne bi spregledali...

Na Plaz grem najprej sam pogledat, drugim se sploh ne da. Pa pridem nazaj ves navdušen: "kak presneto lep razgled!", da ostalim ne preostane drugega, kot da gredo še oni. Vejo, da bi jim drugače še celo dolgo pot do doma težil.

In ker je pot že skoraj neuradna trim steza, se je treba zadev lotit resno. V gojzarjih in s polnim nahrbtnikom! Nisem še za v staro šaro.

Ah, če bi imel toliko kil kot tale mulec!

Pa smo že dol. Ena lepa krožna pot!

In stena, ki ji lahko očitamo le to, da je malce prekratka. Super zavarovana pot! Prepenjanje nam je kar lepo uspevalo, morda smo res počasni, a nam je šlo čisto lepo. 

Seveda smo bili na koncu vsi totalno navdušeni, še starša sta se rešila skrbi, kaj ne bi bili!

Zato pa smo si v Budanjah privoščili še nekaj za pojest, če manj hodiš, moraš pač več pojest. Pa smo naleteli še na Tejo in dobili še polno vrečo češenj za poobedek. Ja, kako nam ne bi bil tak dan všeč?!

Ni čudno, da je potem na vprašanje: "A to pomeni, da gremo še?", v trenutku izletel enoglasen odgovor: ""Šeeeeeeeeeeeeeeeeee!". 

Prav, pa pejmo še. Naslednjič pa na Veliki vrh v Košuti.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS