Osemnajst

by piskec 21. junij 2016 17:10

Je rekla, da bo šla v hribe. Zjutraj.

Seveda, zjutraj, ni problema Flori, sem si rekel. Kako najstnice vstajajo, lahko dobro vidim vsak vikend in lahko strnem v: ne vstajajo.

Ampak, ko sem se jaz ta dan prikobalil do telefona, me je tam že čakal mms. Že kar nekaj ur star mms.

Od 5:12h. Dvanajst minut čez peto. Zjutraj.

Sta bili z Manco že na vrhu!

V začetku junija je bilo to eno redkih juter, ko se je kaj videlo in ko sta lahko opazovali celo sončni vzhod. Enkratno!

Jaz še kave nisem dobro popil, je bila že doma.

Vse tako kaže, da čisto vsa vzgoja pa le ni šla v nič, sam svoji mami nisem privoščil takih veselj.

Cele KSA pred seboj za osemnajst torej. Ni slabo, sploh ni slabo! 

Tags:

domači kraji | hribi | osebno

Do Ikee in še malo naokrog

by piskec 1. junij 2016 17:10

Nič nimam za obleeeeeeečt! 

Saj vsi vemo, kako to gre, kajne? Vendar pa sem bil tokrat v tej vlogi jaz sam. Neverjetno!

Ja, res je, tudi meni kdaj zmanjka in takrat je res nuja. Ker ni ravno nekega zaledja cunj tam zadaj v omari. V trenirki pa vseeno še ne hodim naokrog, če nisem ravno s hribov.

Kakor je v navadi, sva s Heleno to zelo na hitro spremenila v izlet. Pejmo v Italijo, tam je še vedno bolj poceni. Gremo v tiste trgovine pri Ikei, pa še Ikeo gremo pogledat. Samo malo, čisto malo. Samo eno malo mizico, stolček, _____ vstavi poljubno. Samo nekaj malega!

Oujea, Ikea pa nekaj malega, ja. K sreči imamo mali avto in kaj res večjega itak ne gre notri. Ha!

Tako smo vzeli en petek konec februarja dopust in se prav počasi odpeljali v Vileš. 

Skoraj nikogar, super!

Tisto, kar sem jaz potreboval, je šlo hitro. Zelo hitro. Pa še tega sem si nakupil za par let - vsaj jaz tako mislim, zakaj pa Helena ni bila tega mnenja, pa ne bi vedel. Kakorkoli se ne spoznam na cene oblek, pa se mi je vseeno spet zdelo, da sem dobro skozi prišel. Tudi, če nisem - občutek je pomemben, ne? Pa vseeno mislim, da sem, ha!

Potem smo pa le navalili na Ikeo. Priznam, da je tudi meni všeč. če ne drugega, so tam včasih kakšne prčkarije, ki navdušijo tako telo kot duha. Če ne drugače pa po načinu pakiranja, v tem so kakšni izdelki prave mojstrovine. Tokrat smo se posvetili tudi posodi in... ojej, je tega!

Sem skušal od začetka nekaj slikat, da bo lažje, pa se je izkazalo, da je še vedno najbolje imet tisti svinčnik in listek. Mnogo lažje kot pa telefon in fotoaparat in ... eh, pa ti novi pristopi, brez veze.

No, prav veliko res nismo nakupili (se še vedno tolažim), avto smo pa vseeno dodobra napolnili. Drugače se ne bi splačalo, anede? Brez veze hodit v take velike nakupovalne centre, če nič ne kupiš...

Na koncu smo šli še kar tam v menzi na kosilo in smo bili prav zadovoljni. Cene ok, porcije ok, izbira dobra, gneče pa nobene. Kot da ne bi bili v Italiji.

A domov se nam še ni šlo. Saj dan je res kratek konec februarja, ampak nekaj ga pa vseeno še ostane. Gremo malo naokrog. Če smo že zadnjič pravzaprav kiksnili pravo plažo in pristali na Devinski, se pa tokrat nisem dal zmest in smo prišli tja, kamor smo hoteli, na Sesljansko plažo. 

Hja, konec februarja je tole hecno, ampak vseeno. Kar sem bil zadnjič tule, je kar nekaj sprememb, pol hriba so skopali za naselje, nekaj podrtij pa še vedno vztraja. Je pa plaža zato lepše urejena.

Ker je bilo vse tako mirno in tiho in zapuščeno, smo se kar počasi sprehajali.

No, galebi že niso bili nič tihi in mirni. Ostalo pa.

Svetloba je bila prav zanimiva, saj je sonce počasi zahajalo, zgoraj pa je bilo oblačno. Vse je dobilo prav hecne, malce nestvarne barve. Seveda so se te barve telefonu fučkale.

Brez metanja žabic ni šlo. Temu se pa na plaži ne da izognit. Pa ni vedno le Tamauček kriv tega, včasih je tudi tastar.

"Pa še na Rilkejevo pot pejmo pogledat, če smo že kle", sem se končno le spomnil! Nekaj sem enkrat slišal, da je zaprta, a nič ni zgledalo zaprto. Nas je pa že malo preganjala tema, počasi se je že mračilo.

Pa sva s Tamaučkom kar pohitela in pot pretekla, vsaj kolikor se je dalo. Saj sva se kar naprej ustavljala. Je treba slikat.

Prišla sva do opazovalnih bunkerjev prve svetovne vojne. Dobre luknje!

Malo sva se razgledala naokoli, se pridušala, da tule pa ne bi bilo za skakat, sploh pa ne midva...

Je pa polno opisnih tabel naokrog in človek se lahko dobro pozanima o flori, favni, utrdbah in sami pokrajini. Zanimivo.

Naprej potem nisva šla, potko do Devinskega gradu smo si prišparali za naslednjič. Tako ali tako bo treba še enkrat prit na lepše razglede, ne pa na februarske...

Še en objem in nas izlet(ek) se je končal in že gremo nazaj proti domu... 

Da lahko rečemo, da nismo šli samo po cunje in pohištvo. Da smo tudi kaj videli, kaj počeli.

Tags: , , , ,

po svetu

Moravški konci

by piskec 1. junij 2016 17:08

Ko se začne zima zelo počasi poslavljat in je v hribih še sneg, naju začne vlečt v domače griče.

Jih je kar nekaj naokrog in vsako leto je lepo pogledat ali je kaj novega. Včasih nama uspe večkrat preko leta, večinoma pa le v začetku pomladi. Ko sneg skopni se namreč količina poti, ki bi jih rada še prehodila, skokovito poveča. 

Ti naši kraji so pa tudi v dežju oziroma skoraj v dežju čisto ok.

Pa še zanimalo naju je, kaj se dogaja z Moravškim domom, greva malo povprašat. Skoraj že začetek pomladi, 20.2.

Čez Murovico seveda.

In čez tiste lepe konce pod Cicljem, kjer že tolče ven značilna pomladno nežna zelena.

Včasih se nama je daleč zdelo, zdaj pa je Cicelj že skoraj za vogalom. 

Pravzaprav je ravno toliko daleč, da se nasmeški že dobro poznajo! 

Na grebenu Ciclja naju pričaka celo še sneg in par metrov morava skoraj gazit. No, ja, gazit, ja.

Vreme ni ravno najbolje, razgledi so še slabši, a skalo nad Veliko vasjo vseeno najdem. Bo prav prišla naslednjič, ko bo tule krasno vreme! Helena je navdušena, tile konci, tolikokrat prehojeni, pa se vseeno še kaj luštnega najde!

Čez Miklavža in mimo Katarije čez Grmače se spet zaženeva v hrib. Pa ja ne bova tacala po asfaltu! Greva pogledat, ali zadeneva Gorišco in Jevniško skrivnost direktno?!

Malo po kolovozu, nato pa kar direktno v hrib - točno na tarčo. Se vidi, da smo tukajle že velikokrat tacali...

V Moravškem domu trenutni lastnik odšteva zadnje dneve. Se seli drugam, Dom pa dobiva novega oskrbnika. Večinoma razglabljamo, kako bi bilo, če bi bilo tule spodaj kako večje mesto, ne pa Moravče. Jah, verjamem, težka je oskrbniška in po parih letih je treba vse skupaj obrnit, se odselit, zamenjat. Večinoma je to dobro, tako za oskrbnika kot tudi za posamezen dom. Vsekakor se mi zdi pohodniška veliko lažja kot pa oskrbniška...

Nazaj greva spet po cesti, malo za treniranje potrpljenja.

Ah, česa vsega ne opaziš, ko ti je dolgčas! Še posebne oznake. Najprej vrezane, nato pa še značke. Da jih bo tisti, ki jih je pač naredil, le opazil. Vse kaže, da je bilo njemu še mnogo bolj dolgčas, kot pa nama. In da je tiste kilometre vsakič znova označeval in komaj čakal, kdaj bo nečesa že konec.

Jo je pa Helena tako šibala, da sem več ali manj sopihal za njo in jo potem vsaj sem in tja slikal - da se je vsaj malo ustavila. Sem lisica, kajne!

Evo, to so pa res ti domači kraji. Čisto blizu, luštno kar za skakat, ne prekratko in ne preveč naporno. Ravno prav za poslavljanje od zime! Moravški konci, jep.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Mokrica 2016

by piskec 1. junij 2016 17:02

Kolikokrat smo že bili v Mokrici? V eni ali drugi postavi? Hja, kar velikokrat, ne gre mi šteti. Pa vendar je vedno nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Velika planina v vsej svoji drugačnosti. Odvisna od letnega časa, vremena, razpoloženja. Še nikoli nisem pomislil: "uf, čist tko je k zadnč". Preprosto se ne da.

Zato sem in sva vedno vesela, ko spet pride čas za Mokrico! Juhuhuuuuu!

Tokrat je bila v začetku februarja pustna sobota, v ponedeljek pa še praznik! Podaljšana Mokrica torej! Še bolj juhuuuuu!

Kaj pa bomo počel tri dni gor, se bomo dolgočasili? O, ja, seveda, dolgočasili pa ja... Kot vedno je šlo vse skupaj mimo kot bi mignil. Je pa res, da je tokrat še vreme malce pripomoglo.

Tokrat celo nisva šla prva. Helena je imela obveznosti, zato sva krenila šele proti večeru. Vreme je bilo ok, a se je vedelo, da se bo čez vikend sfižilo in v ponedeljek zna snežit. Kaj če naju zasneži - moje večno zimsko vprašanje?! Pa tokrat nisem toliko vil rok, vzela sva Toyoto, vrgla v prtljažnik verige (za 17 palcev Juka jih namreč nimava) in se odpeljala do Konfina, kjer sva parkirala direktno v sneg! Sem bil kar malce presenečen nad seboj, običajno bi težil, da greva raje kar od čisto spodaj, tam naju ne bi zasnežilo... tu pa toliko snega, kaj bo, o, kaj bo?!

K sreči sem in tja prevaga pamet in ne strahovi in na pot sva se podala v pravem času, ravno toliko, da sva ujela natanko enak prizor kot zadnjič, ko smo šli iz Krtine na Veliko planino. Isti plac, isto sonce zadaj na Rogatcu in Lepenatki. Edino face so različne, nekaj pa je treba tudi spremenit, ne morejo bit vse slike enake.

Pa spet igre zahajajočega sonca in oblakov.

Na sliki seveda drugače kot v naravi. Tako pa kar stojim in stojim in občudujem. Kaj pa ti preostane drugega?

Spotoma pozdraviva še na Domžalcu, Miha Pavšek je imel ravno predavanje o plazovih v okviru zimskega izpopolnjevanja Kamniškega PD. Sploh ne dejavu temveč popolnoma enako kot lani! 

Tako se kar naenkrat poznaš z mnogimi in čas hitro mine. A morava še naprej, Mokrica čaka!

Ko pa končno le prideva do Mokrice, pa... O, ja, luštno je, če je že kdo prej gor. Vse pripravljeno, in predvsem: toplo! Ja, res, vedno bi bilo treba koga poslat naprej!

Petek hitro mine, dolg in naporen teden je za nami.

Ampak zjutraj, o, zjutraj pa je spet veselja! Lep dan se bo naredil, lep!

In spet iščem - s fotoaparatom seveda - bivake na sončni strani hribov. Enega, Kemperletovega, še najdem, tistega pod Skuto pa nikakor ne. Je pod snegom ali se ga s tule sploh ne vidi? Moram enkrat slikati v nasprotno smer.

Kam pa gremo tokrat? Že toliko smo prehodili tule naokrog, da je bolj malo še ostalo - vsaj tako mislimo. A vem, da temu ni tako, Planina je res Velika in vedno bo še kaj ostalo. Včasih greš par metrov mimo kake zanimive stvari, pa je ne vidiš... Zato smo se tokrat podali kar malce počez, na prvi kucelj, ki smo ga opazili: "lej, tam gor pa še nismo bli!"

Sem in tja počez je bilo prav luštno. Na vrhovih je presneto pihalo, v zavetrjih pa je bilo prav prijetno, sonce je že kar dobro prijemalo.

No, pa pejmo pogledat še k kolegom na Bukovec. Imajo kaj spravljenega? O, ja, za izčrpane pohodnike pa se bo kaj našlo!

A ker mi nismo bili ravno izčrpani, smo tokrat le preverili vsebino in omarico očistili snega (ne dihta najbolje!) pokušino pa si pridržali za naslednjič! 

Je bil Jarški precej blizu. In se je dalo celo zunaj sedet. Kljub temu, da z mrzlim pivom pa ni šlo ravno najbolje skupaj. Toliko toplo pa spet ni bilo...

Ponovno smo šli pozdravit v Domžalcu, potem pa smo ugotovili, da se je pustno rajanje po planini že dodobra razplamtelo! Nekaterim je že precej dogajalo!

Popoldan so se nam pridružili še ostali. Dva košarkarja sta se z najstniško lenobo in namazanim jezikom uspela potegnit še s sedežnico do vrha, čeprav je bilo dogovorjeno, da gresta vsaj od gondole peš. Nista niti hotela priznati, a ju je izdala smer v kateri sta prišla do Mokrice. Pa smo jima pogledali skozi prste, tekme U15 znajo biti naporne.

Tako smo vse otroke pustili v koči nabijat tablice, mi pa spet naokoli. V drugo smer. Gremo iskat izgubljene koče in posebne znake. Še vedno je pihalo, se vidi.

Pa smo najprej našli eni kočo, ki je res dobro skrita, nato pa še tisto drugo, ki sem jo že dolgo iskal, a nikoli nisem našel pravega časa. Tisti skrivnostni znak FS. Ampak nam tudi po ogledu koče ni bilo nič bolj jasno. FS. Ok, fs in kaj zdaj?

Pa sem potem čez par dni, doma, po spletu le našel - fakulteta za strojništvo, presneto! Ja, zdaj, po bitki je seveda lahko biti general. A nam tudi tisti zobnik pri koči takrat ni dal rešitve. Ejejej. No, koča pa ni ena izmed velikoplaninskih koč. Je zgrajena v drugem obdobju ali povsem posebej? Kaj več informacij na spletu nisem našel.

Prostor pa lep, enkraten!

Potem smo iskali še tisti skrivnosti znak s soljo in vodo, a ga tokrat ni bilo več. Sem pa našel še klamfe na drevesu, kar pomeni, da sem si super dobro zapomnil kje točno je bil! Oujea, še ne pešam dokončno!

Kamniško sedlo - Jermanova vrata, se takole skriva pred Mrzlo goro in če ne pogledaš dobro, ali pa je mrčasto, sedlo lahko popolnoma izgine. Koča na Sedlu pa tik za vogalom, desno.

Mi pa vsi veseli v zadnjih sončnih žarkih!

Načrtovanje in pol - ob sončnem zahodu moraš bit pred gostilno. 

In smo bili. Ha!

Soboto smo potem tudi preživeli dokaj v redu. No, v dobri družbi je vedno super! V Mokrici pa sploh!

V nedeljo zjutraj pa sva šla s Heleno naproti Jerneju, ki je prišel gor z gondolo - da se slućajno ne bi izgubil. No, bolj zato, da sva malo raztegnila noge.

A nedelja ni bila več lepa, se je že vlekla megla. Tako smo se v minuti z Jernejom zgrešili. Midva pogledat notri v postajni prostor, on pa ravno takrat po klančini ven. No, bolj zgrešit se pa res ne bi mogli!

K sreči sva hitro spoznala, da je gondola že prišla in da je Jernej že šel naprej, zato sva pohitela in se spotoma drla ko nora. A že tako se zvok hitro izgubi, v megli pa se zdi, da še mnogo hitreje... Pa naju je vseeno slišal in k sreči smo se le dobili že malce za Šimnovcem. Tako pa je, če pustiš telefon v koči - saj sva skupaj, kaj pa rabiva? Oja.

Seveda pa nam megla prav nič ne more. Gremo mi malo naokrog, do Kisovca pa že nekako pridemo, kajne?

Saj sva bila pripravljena, da obrneva, če bo prehudo, če se palice ali poti ne bodo več videlo. Po Planini se vseeno ni za šaliti. Po slikah sodeč je bilo precej hudo, a v resnici ni bilo tako. Je bila fajn megla, a tako huda spet ne.

Dol do Kisovca se nam je še drevo postavilo povprek, a je snega hitro zmanjkovalo. 

Nazaj grede je bilo bolj luštno, vsaj malce klanca.

Po fotki takole kar grozno strmo zgleda, ne? Vse je v perspektivi!

Smo pa imeli kar nekaj pavz, a otroci so jo dobro šibali in prav nihče se ni pritoževal. Ne za pot, ne za vreme.

No, v nedeljo potem nismo prav veliko več hodili naokrog. Le bolj malo, a se tudi slikat ni dalo. Megla, megla, megla.

V ponedeljek, na praznik, je bilo potem vreme še mnogo slabše. Celo deževalo je. Zmrznjen dež, led, sneg - vse skupaj ena sama žalost in brozga. Nam ni ostalo drugega, kot da počasi pospravimo, spokamo in odrinemo proti avtom.

Večina proti gondoli, mi trije pa proti Jelševem konfinu.

No, ampak zgodba je se tu šele dobro začela. Takih razmer pa nisva ne jaz ne Helena še nikoli doživela! Prvo je bil veter orkanski in tam v sedelcu pred Domžalcem nas je prav premetavalo. Jaz sem se moral kar dobro upirat in pri miru stat, da me ni pometlo, Tamaučka pa je kar metalo sem in tja! Tako smo za tisti klanček za tri minute hoda potrebovali vsaj petnajst minut! Neverjetno.

Pa to še ni vse! 

Poleg tega je dež pobral ves sneg, ostal pa je le še led. Led! Cela Planina se je spremenila v ledeno ploskev na kateri je bilo pet centimetrov vode in brozge. Oujejajaaaaa! Kakšni užitki!

In ko si ravno naštimal nogo, da ne boš stopil ravno direktno na led, te je pa veter premaknil in stopil si - jasno! - direktno na led. Vsi smo si dodobra naravnali hrbte.

Škoda le, da se ni dalo slikat, je vseeno dež preveč šel. Le z zaklona Domžalca smo lahko naredili eno fotko, da bo ostal lep spomin na ta prekrasen dan. Bljakiiiiiiii.

Itak smo bili povsem premočeni, smo prišli samo povedat, da smo živi in zdravi, se malo odcedit, potem pa smo morali naprej. Čeprav se nam v tole nazaj prav nič ni dalo!

K sreči je bilo tako "le" tja do Gojške, potem se je umiril veter in tudi led je izginil. Med potjo me je seveda še presneto skrbelo, kako bomo z avtom prišli še do Raka, kaj če bo sneg, led? No, vsaj verige so bile v avtu...

A glej, pri Konfinu o snegu, v katerega sva parkirala v petek, ni bilo več ne duha ne sluha. Poledenelo le vsakih par metrov kak kos, a do kamnoloma je bila cesta že ok. Huhhhhhh, se je slišal odpadli kamen.

Jep, pa je Planina pokazala še en njen obraz. Kakor ji v določenem trenutku pač paše. 

In ravno to je tudi en od razlogov, zakaj sem rad tam gor! O, ja še bomo šli, še!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Krakovski gozd

by piskec 1. junij 2016 16:57

Vedno, ko sva se vozila proti Krškem, sva se pogovarjala o tem, da bi si pa enkrat res lahko malo bolje ogledala tale Krakovski gozd. Skrivnosten, poplavljen, samoten.

Res je, včasih presneto dolgo razmišljava, ampak prej ali slej pride vse na vrsto. Tudi Krakovski gozd je prišel. 

Kaj pa če... bi Helena še kako skupino peljala sem, kaj? Naprimer vse svoje iz varstva gorske narave? Hm, hm, zakaj pa ne? Bo pa treba it prej pogledat in vse naštudirat!

Helena je tako po vezah in sošolcih našla Aljo in Tonija, da sta naju konec januarja le popeljala naokrog! Za tisti pravi izlet, če bo izbran, pa je prosila še Dušana, ki je tudi načelno potrdil udeležbo. Super.

Začeli smo seveda v Kostanjevici, pri Resslovem vijaku! Ta je prav priročno postavljen ob gostilni Žolnir.

Ok, Helena je za tole že vedela, jaz pa nisem imel pojma. Evo, še Resslova pot. Poleg vijaka je Ressel še dodobra premeril cel gozd, ki že nekaj časa velja za pragozd, zato je tudi pot poimenovana po njem.

Znakca ni težko zgrešit. Je pa Alja dobro vedela v kaj se spušča, zato je veselo obula škornje, tisti, nespametni, pa grejo v poplavljen gozd v supergah. Pametno.

Prav hudih strmin tu ne bomo našli, najvišja vzpetina je 3m višja od ostalih delov, tako da... No, najdeš pa marsikaj drugega, še bolj zanimivega!

Ni bilo čisto vse zamrznjeno, vendar pa je bila zemlja še trda in se je dalo kar dobro hodit. Tudi poplavljeno ni bilo prav veliko in blata ni bilo skoraj nič. Na žalost smo bili pa malo prezgodnji za zvončke, komaj kaj je šele začenjalo zelenet.

Tak gozd se obdeluje in vzdržuje predvsem pozimi, polet je več ali manj neprevozno, poleg tega je naokoli tudi toliko komarjev, da raje ves les pustiš na miru. Sicer je pa itak večina cerkvenega, kakor sem razumel.

Šli smo še čisto do roba pravega pragozda, tja, kjer je tudi vse gospodarjenje prepovedano. Seveda to nekaterim ne prepreči, da ne bi sem in tja uplenili kakega velikega hrasta. Tudi te je treba pazit...

Prečni in sem in tja kanali so dobra Resslova pogruntavščina. Tako se v tistem, kjer je vse popolnoma enako, vsaj kolikor toliko znajdeš. V takih gozdovih se izgubiš hitreje, kot si lahko misliš. Sama drevesa, nekaj vode... nobene oporne točke.

K sreči Gozd ni prav velik. Velikosti naše dežele primeren pač.

Je pa zanimiv, še posebej, če ti poznavalka kot je Alja, pove toliko zanimivih stvari o njem, o živalstvu, o favni. Več kot poučno!

Na koncu, pri izhodu, sem zagledal še nekaj znanega: če ni tole meritev temperature? 

In je bila. Ampak malo globlje -  v globini 40m so meritve.

A tudi tu ne gre vse tako, kot bi morali it. Ko so dali gor večje sončne celice, jih je nekdo preprosto sunil. Spodaj na listu sicer piše, da je lahko lopova samo sram, a sam nekako dvomim o tem. Po mojem ga nič ni sram in če bi lahko, bi najbrž odnesel še kaj. Še dobro, da je sonda 40m pod zemljo.

Po cesti smo se potem - lenobe - odpeljali kar z avtom. Takšna je bila naša pot. Ista kot na karti, kaj? 

Sva bila kar podobnega mnenja, da bo tole kar super izlet za večjo skupino. Tri, štiri ure mimogrede, sploh s predavanji, razlagami in tako naprej. Pa vožnja, pa kosilo, pa je dovolj za eno nedeljo. O, ja, bomo tole naredili.

Ampak midva pa še nisva imela dovolj. Sva nažicala še Tonija, da naju je odpeljal pod Gorjance. Nekaj hriba pa vseeno potrebujeva! 

Pri spomeniku nad Javorovico se je Toni poslovil

midva pa sva jo mahnila po travnikih v hrib.

Vreme je grozilo in grozilo, naredilo pa ni pravzaprav nič. 

Sva se spominjala jugovzhodnega trekinga tu naokrog in pohodov na Gorjance, na Trdinov vrh. Lahko bi pa šla vse do tja? Ali pa po E7, ki je seveda v mojih kartah spet narobe vrisana. Ampak tamle... po tistem grebenu gre pa Laška pot, kajne? O, ja, vse nama je bilo znano!

K veselju je pripomoglo še grozeče vreme, ki pa je sproduciralo le eno lepo mavrico. Eh, lepa je bila predvsem v naravi, doma na sliki se je že vse skupaj sfižilo...

Pa prekrasni travniki, še vsi požgani od zime, a odprto, mehko in lepo!

Gor na vrhu grebenčka, ko že misliš, da tule pa res ni nihče nikoli sploh hodil - evo čebule sredi pepela. Pravo kosilo je bilo tole!

S pravim posladkom! Sicer na drevesu, a vseeno!

Sva gledala in gledala naokoli ali naju kdo gleda in se veseli, ko si razbijava glavo, kaj neki je tole, a nisva prav nikogar opazila.

Še malce gor, na vrh Pirčevega hriba, potem pa kar počez dol. Spet po nekih poteh, ki so vrisane, a že dolgo ne držijo več.

Je pa povsod kakšna zanimivost in če le ni treba preveč pod noge gledat, hitro kaj opaziš!

Ja, pot je bila. Ampak kakšna! Bivša! K sreči smo bili konec januarja, tukajle se junija ne prebiješ več. Že tako naju je šibalo od nog do glave, oba sva bila pretepena. So se pa črte še dobro videle in ker poti ni bilo več, sva lahko vsaj dobro sledila pravi smeri.

Sicer pa se nisva prav nič sekirala, dol bova že nekako prišla, kajne? In sva res. Pa še spomenik sva tokrat le opazila.

Narisala eno fajno klobaso, kjer se vidi, kako sva jo vmes hotela odjadrat spet nazaj - ja, težko je najt pot, ki sicer ima oznake, ni pa čisto nič shojena.

Še na karti, da se bom še kdaj spomnil kdaj in kje in kako.

In to je bilo to. Krakovski gozd bo torej še en izlet, za večjo skupino, nekje marca, mogoče takrat naletimo na več rastja.

Pa tudi po Gorjancih bi se lahko večkrat podila. So prav super!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Tolsti vrh

by piskec 24. maj 2016 18:04

Poti putike in protina so hudo čudne.

Seveda sem mislil, da mi bo novoletni pohod še bolj razbolel, če ne koleno, pa vsaj peto, a se je zgodilo ravno obratno. Naslednji dan po pohodu je še nekaj špikalo, v sredo sem šel pa že na nogomet! Juhej! In je izzvenelo točno tako, kot je prišlo. Naenkrat.

Jebela cesta.

Sva morala takoj naslednji vikend nekam. Nekam probat ali je to res, ali koleno res drži? Naj ne bo preveč, naj bo kratko in luštno, da ne bo kaj narobe.

Vse kaže, da je bil Tolsti vrh najbolj primeren za tisti čas. Do Gozda sva se pripeljala, lenobi putikantski.

Je pa vseeno nato strmina kar fina. K sreči ni bilo snega in mi ni bilo treba delat kake panike. Čeprav so tudi strme trave pri meni ravno tam nekje...

A se tokrat nisem dal. Se nisem dal prestrašit, kljub žalostnemu spomeniku ravno pri teh skalah in Saškini klopci. Se še spomnim, kako je bilo še kar nekaj let po tej nesreči mojo mamo strah, ko sem z njima pohajkoval naokrog. Eh, življenje.

Razgled na Storžič je bil enkraten! Tale greben Psice naju še enkrat čaka, ne smeva ga pozabit, spustit!

Na drugi strani pa se je ravno lepo videlo, kako odnaša slabo vreme in za njim prihaja sonce, toplota! A za naju vseeno mogoče malo prepočasi. Se bo še vleklo tole.

K sreči ni bilo prav mraz, lahko sva celo malo posedela, pojedla, si privoščila čaj.

Jaz pa sem seveda občudoval Julijsko verigo, ki je v takih razmerah prav enkratna. Edino takole, v takih sneženih, jasnih dneh lahko vidiš katere gore se skrivajo v tej liniji. Poleti je vse veliko bolj mrčasto in pojma nimaš kaj je spredaj, kaj zadaj in kaj vmes. Rjavina, Vrbanove, Cmir, Stenar, Razor vse je na kupu, vse zgleda ena linija pa je vmes kar nekaj dolin.

Takole pa se kar naenkrat prikažejo nekatere gore, za katere ti mojstri na veliko zatrjujejo, da se jih sploh ne more videti. No, evo, ko bomo naslednjič na Kokrškem sedlu razpravljali, samo tole pokažem. Razorja, da ni? Prisanka? Ja, sevede.

Strme trave Kriške gore na južni strani se prevesijo v še strmejše grame severne strani. Niso prav hude, je pa greben enkraten in hudo razgleden!

Na Kriški planini si pa itak potem en, dva, tri. V kočo greva seveda še na čaj in jasno, srečava Marjana. Če maš takle hrib za hišo, je v nedeljo skoraj nemogoče dol ostat, kajne?

No, tista jasnina se je presneto počasi valila proti nam. Ko pride fronta, gre to mnogo hitreje... Le zakaj?!

Se pa pozna južna stran, nikjer nič snega, le na Gozdu, čim je malce ravnine, še vztraja.

Pravzaprav se mi je zdelo kar premalo. Lep dan je bil, noga je zdržala brez problemov, midva pa sva bila naokrog kar prehitro. Bi se dalo dan še bolj (dlje) užit.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Novoletni pohod na Veliko planino

by piskec 24. maj 2016 18:00

V začetku 2016 je bil ponovno čas za naš po-novoletni pohod. 

Ker nam je že malce zmanjkalo hribov, ki bi bili dostopni v roku enega dne iz Krtine, sva se spet odločila za Veliko planino. Pot do tja je super, PD Domžale ima gor Domžalski dom, traso poznamo... zakaj torej ne? Saj smo šli zadnjič že davnega 2010

Tokrat pa sedmič!

Glede na moj protin in hudo boleča desno peto in levo koleno, sem cel čas od novega leta pazil in pazil, da ja ne bi bilo kaj še bolj narobe. Povijal koleno, hladil, pil nič piva, jedel izbrane stvari. Res bi mi bilo presneto hudo, če spet zaradi putike ne bi mogel na tak izlet. Prejšnji dan je še bolelo, tako, da sem zjutraj dal opornico na koleno, vrgel vase ibuprofen (le kdaj sem nazadnje tlačil bolečine s tableti?) - bolj za vsak slučaj, kot zaradi bolečin in se zaklel, da tudi s šantanjem enostavno narediš petindvajset km. Kaj da ne morem?!

Tako se nas je letos nabralo osem junakov in zjutraj 16.1. je hudo snežilo.

Ne, ne, ne, kaki snežilo! To je samo umazana leča fotoaparata, ki v temi ne zna več slikat ne da bi na gosto snežilo. Jajc.

Snega smo videli bolj malo, vsaj v dolini, tu še kakšnega hudega mraza ni bilo, zato smo se prebijali tudi po blatnih poteh.

Ko pa smo sem in tja prišli malce višje, pa se je videlo, da nas zgoraj čaka sonček. Le do tja bo treba še priti!

Naprimer nekje nad Vrhpoljem, ko se megla razkadi in se pohodnikom korak kar dobro upočasni. Moramo gledat!

Pa spet dol in spet gor in spet megla... V hrib me boli peta, šepam na levo, dol s hriba me boli koleno, šepam na desno. Ampak nekako gre, kaj pa čem. Tam ostat?

A pot je dolga in končno pridemo tudi do sonca! Tam nekje čisto malo še do Gozda. Ko je pravih strmin v začetku konec!

Jah, za sredino januarja kar precej žalosten pogled. Pa smo takih zim že navajeni, kajne?

In končno pri Jurčku. Na zasluženo pivo, malico, počitek. Meni se vedno zdi, kot da smo že na koncu. Do vrha je samo še hrib, saj prideš, počasi, pa gre. 

In vedno je vmes še dovolj postojank, takih in drugačnih. Vedno pa veselih! Evo, smo že na Podkrajniku!

Tu nas že začenja malo dajati, enim se vse skupaj malo upočasni. Pa nič hudega, do Domžalca bomo prišli tako ali drugače!

Fantje ostanemo zadaj, punce jo mahnejo naprej, mi se bolj počasi vlečemo, veliko klepetamo.

Ravno na Gojško pridemo, ko se začenja delat tista prava svetloba. Pa smo zato še malo bolj počasni, si je treba Rogatec in Lepenatko pač dobro ogledat!

Ne, nič se nam več ne mudi. Občudujemo večerne barve, klepetamo in čakamo, kdaj bo tema. Ali pa vsaj Jarški dom za prvi počitek.

V Domžalcu nas čaka še par članov, skupaj se zabavamo še kar nekaj časa. Zaspanosti kar nekako ni.

A zjutraj nas spet prebudi sonce! Juhej!

Na zajtrku smo že vsi čili in zdravi! No... mogoče malo bolj zdravi kot čili...

Vsi ostali gredo še na vrh Gradišča, jaz pa odspim še eno kitico. Peta, koleno me še kar dajeta, nočem vsega poslabšat.

Čeprav mi je potem zaradi slik kar malo žal, da sem se še valjal po postelji. Zimski razgledi so pač zimski razgledi!

Navzdol imam potem nekaj težav, saj si sam nikakor ne morem nataknit derezic. Mi koleno ne pusti, zato mi morajo pomagat. Kar pa presneto čudno zgleda, saj moram noge direkt v luft molet. Potem se mi je derezica še enkrat snela in postopek sem moral ponovit. Tako je Helena, ki je šla seveda že naprej, potem od daleč gledala, kako ležim na hrbtu in tiščim noge v luft in jo je pošteno zagrabila panika. Vse je namreč kazalo na hudo poškodbo!

Ampak ne. Je kar šlo, a šele potem, ko so bile derezice gor. Brez njih bi pa težko s tistim kolenom kam prišel.

Pri Primožu smo se seveda še malce ustavili, naleteli na pravo nedeljsko gnečo lepega vremena, a kakšnega velikega navdušenja spet ni bilo. Kot je pač pričakovati naslednji dan. Smo bili zmatrani. Od pohoda, ne.

Ker pohod je bil dolg. Dolg!

10:25h za slabih 25km. Do Jurčka 6:12h, 1h postanka. Dol pa 2:30h, s pivom vred. 

Kam torej naslednje leto? Gremo spet naokrog, Krvavec, Menina, Zasavska, Čemšeniška? Ali pa se bo treba kam odpeljat in od tam nadaljevat. Bomo videli naslednjič, ok?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Polhograjska Grmada

by piskec 16. maj 2016 10:56

V ponedeljek po Budimpešti sem šel še na badminton, spil seveda pivce, zvečer me je pa že nekam čudno bolela peta. Kaj sem se kaj poškodoval, čudno stopil?

Takrat tega še nisem vedel, a zadeva se je razvila v mesec dni počivanja, nerganja in bolečin. Zato tudi precej manj zgodb v tem času. Presneta putika je ponovno udarila in čeprav na čuden način, sem prepričan, da je bil spet napad protina. Se je ob boleči desni peti zadeva vmes selila še na levo koleno in desni gleženj. Tako sem na dneve šantal na obe nogi, kar je bilo precej smešno videt.

A pustimo te težave ob strani, če človek greši, mora pač tudi trpet. Preveč piva škodi, sem vedel že vnaprej, pa me ni prepričalo. Kot tisti japonec, ki je poskušal in poskušal in na koncu le ugotovil, koliko piva lahko spije na dan, da ga ne bo zadelo. Hm...

Za novo leto sem imel tega, da ne morem nikamor že vrh glave, k sreči je bilo bolj bedno vreme, a vseeno. Po novem letu pa nisem več zdržal, nekam je treba it, nekje je treba leto začet! Kakšno uro, dve, tri pa bom že prešantal, ni hudir! Če bom pa poslabšal zadevo, pa naj gre k hudiču vse skupaj! 

Tako smo izbrali Polhograjsko Grmado in mogoče, če bo noga le dala, pomislili še na Tosc. Jasno iz Topola, nič daljšega. Še to je bilo vprašanje ali bo sploh šlo...

Potka je res lepa, prav primerna za kakšen tek. Še v tistem pustem ponovoletnem dnevu je bila prekrasna.

Seveda mi tudi šepanje in boleča noga nista mogla odlepit nasmeška z obraza. Ni šans, samo, da sem končno malo zunaj! Juhej!

Gor sem torej nekako prišepal, pravzaprav mi ni bilo prav nič hudega. Blesava peta.

Še Helena, ki vedno slika in slika in tako sem na vseh slikah večinoma jaz. Se vsaj sem in tja le spomnim, da moram tudi njo kdaj slikat nazaj!

A dol je šlo počasi, a kar v redu, čeprav sem se bal, da bo težje. Vseeno pa smo na Gontah le pomahali Toscu v pozdrav, ni treba ravno prvič že cele noge uničit. 

Sam sem obujal spomine na Škofjeloški treking, ki mi je takrat tule naokrog dal že konec marca prvega klopa z boreliozo in se z veseljem spominjal vseh grap, ki smo jih dali skozi. Heleni se je pa zdelo teh pet let (že!) tako neskončno daleč, da se poti ni prav več veliko spominjala.

Resnično, potka tu naokrog je res lepa, prekrasna. Tudi če šepaš.

No, ni bil ravno prvi januar in čisti začetek leta, a upam, da tudi drugi januar velja in to kljub tej presneti putiki - da bi bilo le leto s hribi polno. 

Zaenkrat - danes, ko pišem tole na sredini maja - kar dobro kaže. Kar dobro!

Tags:

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP