Trstelj

by piskec 8. marec 2016 15:16

Prvonovemberski široko-družinski izlet, ki počasi postaja celo tradicionalen.  Lani smo bili v dolini Glinščice, letos smo se odločili za Trstelj in Veliko Cerje.

Tudi letos nam je nadvse služilo vreme, upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih. Drugače bo tale tradicija šla po gobe...

Nabralo se nas je kar petnajst! Nekaj jih je šlo po cesti z vozičkom, drugi pa smo zakorakali proti vrhu Trstelja iz Lipe, kot se pač spodobi.

Meni je uspelo še na hitro škljocnit en selfi, preden so se vsi razkropili naokrog. Z DSRLjem to niti ni tako enostavno, je pa zato faca vedno nekaj posebnega ko ciljaš fokus. Eh.

Zadnjega oktobra smo seveda pričakovali množino rdečega ruja. Nismo bili razočarani, a v začetku nas je pričakalo še vedno le zelenilo!

Nato pa se je počasi začelo. Rdečilo je bilo povsod in fotoaparati so samo še škljocali. 

Do koče smo bilo en, dva, tri, po mojem se še zadihali nismo. Do vrha pa je potem še tistih deset minut. Dan je bil prekrasen, a razgledi niso bili najbolj dobri. Vse je bilo v meglicah, a smo bili vseeno nadvse zadovoljni! Triglav je pač Triglav, tudi, če je malce zamegljen.

Še pogled na drugo stran, morje. Ta dežela je res presneto majhna.

Ruja pa kolikor češ!

Pa še malo več!

Malce je pihalo in nas prestavljajo, a nič hujšega. Tamaučka sem pa vseeno moral sem in tja malo nalomit. Da se ve, kdo je večji in močnejši. Zaenkrat.

Pri koči na Trstelju nas je bilo vsaj petdeset. Vsi mi, pa še ogromna skupina italijanov na biciklih in še nekaj ostalih. Gneča, kot je tam okrog še nisem videl. Je bil pa res lep dan!

Nato pa sva pa celo familijo spravila še nekam. Gledat tisti veliki stolp, ki se ga vidi na obronkih hribovja z avtoceste za Gorico. Ko sem vedno gledal tja gor in se čudil, kaj neki tak stolp počne tam.

No, evo, ko smo že bili blizu in ker grem stavit, da drugi tudi niso vedeli, kaj to je! Na tabli piše precej dvoumno in še najbolj se nam je zdelo, da piše, da so italijani plačali za spomenik, da smo odcepili del ozemlja od njih. V podrobnosti se nismo spuščali, birokratske table so pač birokratske. Večinoma z njih zveš kaj povsem drugega...

Še v začetku smo bili vsi nekako v dvomih. Kaj, hudirja, je to?

A meter po meter nam je bilo bolj jasno!

Veliko Cerje, pomnik braniteljem slovenske zemlje.

Impozantno. Ampak na praznik zaprto. Zakaj neki že? Postavimo spomenik, potem pa nimamo z njim kaj počet. Hecno. Ljudi pa kar nekaj tam naokrog, eni z avti, drugi peš, tretji s kolesi. A vse zaprto. Hja.

Smo pa zato bolj uživali v razgledih in poimenovali vsak hrib, ki smo ga videli. Upam, da celo prav, nato pa

smo le naredili eno skupinsko! Juhej!

Sicer ni povsem Plečnikova kljuka, je pa nekaj podobnega, kajne?

Prav veliko podatkov o Pomniku na spletu ni najti. Vsaj ne enostavno.

Ruj nas je tudi tu še vedno razveseljeval

malo pa smo se igrali tudi s tem lahnim vetričem - burjo.

Ker pa smo opazili še neke table in smerokaze v bližini, ni bilo druge, kot da gremo pogledat še Borojevićev prestol, ki je v okviru Poti miru. Za jamo Pečinko seveda takrat še nismo vedeli.

Borojevićev prestol. Za vse utrujene! 

Pravzaprav spomenik in kažipot! Jah, če si že tam v bližini, se tudi tole vsekakor splača pogledat.

Še malo povandrat po ruju

potem pa naprej na Kras žurat, tako kot vsako leto, ko se družina zbere.

In tako kot vedno, je tudi tokrat dan legel k počitku mnogo prej kot mi. Ki smo morali zapet še vse dolgo tleče napeve v sebi...

Naslednji dan sicer ni več takega navdušenja kot prejšnji večer, a vseeno si dobrote Krasa še vedno zaslužijo globok priklon!

 

Pa na drugo leto! Kam pa takrat?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Križevnik

by piskec 2. marec 2016 14:47

Ne, ne, z lanskimi macesni še nismo opravili, kje pa!

Najprej je bil ogled, nato je sledil pohod, kot zadnje pa je sledil pa še naravovarstveni pohod.

Priznam, da sem imel tudi sam macesnov pravzaprav že vrh glave. Zato na ta, zadnji, naravovarstveni pohod sploh nisem šel. Sem poslal namestnika - Tamaučka. Temu se ne da več najbolj hodit - najstniška leta! - z nama, a je po izletih, ki jih izpusti, še vedno kar precej žalosten in si nato, ko je prepozno, želi, da bi pa le šel z nama.

Tokrat je bilo to kot naročeno, saj je bil že tretji pohod v isto smer in je lahko le prišel na svoj račun, da le vidi te presnete macesne!

Takrat na začetku, ko se je Helena še ogrevala za vodenje izleta okoli macesnov, je celo razmišljala, da bi ta dva pohoda združila - društvenega in naravovarstvenega. Pa iz tega potem ni bilo nič, kar je pravzaprav kar ok. To nekako ne bi šlo skupaj.

A ker vestno beležim, sploh ker gre o hribih, moram seveda opisati tudi tale izlet Kljub temu, da me ni bilo zraven.

To je bilo celo naslednji dan po Vrhu Korena in res se mi ni dalo nikamor. Še najbolj me je mrzila vožnja, oh, vsa tista vožnja! Gor in dol in spet gor. Potem pa spet nazaj, ojej, kot da greš na drug konec sveta!

So se pa vseeno vsi dobro imeli. Za cilj pa so izbrali Križevnik, za kar mi je bilo malo žal, a še vedno ne vse tiste vožnje. A vsekakor bom enkrat moral tudi jaz v tiste konce. Zdaj bo lažje, ko Helena točno ve kam in kako. 

Mimo planine Polšak so šli počasi, nekaj snega je  ostalo tudi tu,

vsi pohodniki pa so se morali predstaviti, bili so iz različnih PDjev, tudi naša dva.

Ena skupinska na vrhu Križevnika

in ena z Ojstrico v ozadju. Ko slikaš Ojstrico s te strani, ti je bolj jasno njeno ime.

 

No, ni mi pa jasno ime Poljske device, bo treba enkrat raziskat. 

Kar bo pa težko, ker je večinoma takole: 

bo pa zanimivo, to pa vsekakor!

Našli so tudi parkirišče in križ in vse tisto, česar jaz še nisem videl. Evo, pa sem mislil, da že vse vem in da ne morem nič novega videt in se mi ni dalo it. Na, pa imam!

Ja, za tale Križevnik mi je res kar malo žal, a ni hudir, da ne bi tega enkrat v prihodnosti popravil. Ni hudir!

Tags: , , ,

hribi

Vrh Korena

by piskec 25. februar 2016 16:05

Te konce sva že dostikrat dala skozi, pa vendar se tja še vedno rada vračava. Jesen je tu naokrog lahko presneto lepa. 

Enkrat sem pisal o mehkobah dneva in mogoče je ravno to to. V teh jesenskih dneh (24.10.) so barve drugačne, sence daljše, obrisi bolj vidni, a mehkejši.

V dolini je megla in mraz, zgoraj sonce in toplo, prava jesenska inverzija. V 2015 se je to jeseni kar dostikrat primerilo, zato je bila jesen enkratna za v hribe.

In ker se nama ni dalo špancirat po mrazu, sva jo morala mahnit kam višje. Najbolje, da kar z avtom visoko, pa gremo potem malo naokrog. Naprimer planina Jezerca pod Krvavcem bo prav primerna tokrat!

Da ti srce zaigra že takoj, ko stopiš iz avta! 

Tudi, če bi po pol ure že obrnil, bi bile baterije napolnjene za cel naslednji teden ali pa še več! Tole je vsekakor vredno tiste dolge vožnje mimo Cerkelj in Ambroža...

So pa v začetku strmine, od Kriške planine naprej se svet postavi navpično in nič kaj dosti ne popušča. Ampak midva kar dobro rineva in rineva naprej!

Za vogalom vse skupaj postane še mnogo lepše, pobeljene gore predstavljajo enkratno kuliso.

Topovi so že pripravljeni, le kakšnega mraza ni. No, ne da ni mraza, prav toplo je, tukajle gori najbrž celo veliko več stopinj kot spodaj v dolini! Mašine pa so tole!

Enkrat v oktobru je sneg res malo poprhal naokrog, pa vendar se je obdržal le v dolinah in zelo prisojnih legah.

Do vrha Zvoha pa naju čaka še kar lep in strm vzpon. Nič ne popušča, midva pa tudi ne, ha!

Jezerce, kjer se vedno spomnim, kako smo srečali plavalca in kar nekaj nagcev - kot nekje sredi Istre. Huh.

Potem pa na vrhu Zvoha le stopiva v preddverje dvorišča Grintovcev

in čez obraz se nama nariše precej velik nasmeh. Kot je pač navada v teh krajih.

Tista mala poprhanost s snegom pomeni kar nekaj težav, čeprav se snega sploh nikjer ne vidi. A tam, kjer je prejšnji dan kdo stopil, se je sneg stopil in ponoči zmrznil, tako da so vse stopinje na tanko zmrznjene. Nič hudega ni, a vseeno je potrebno nekaj previdnosti.

Mene je seveda strah Škrbine, ker ne vem ali bo v njej tudi kaj snega, ledu. Še tule se sprašujem - le kaj bo za vogalom? Bova pa obrnila, ne? Ali pa se kaj drugega spomnila, danes, v takem dnevu pa si s tem res ne bom delal težav!

Pa je potem seveda vse ok. Niti sledu o snegu, kaj šele ledu. Še postavljal sem se lahko! 

Ta prav plezalc, a?

Na Vrhu Korena pa... človek se ne more dovolj razdat temule naokrog, ne more!

Na vrhu potem obtičiva precej dolgo časa. Par obiskovalcev se kar najde, a midva ždiva tam gor, gledava naokrog in nič ne kaže, da se bova kdaj spokala z vrha dol. Kako pa bi se sploh lahko, ob takem razgledu, a?!

Je treba pogledat na Srebrno sedlo, ki nas čaka že kar par let, pa nikakor ne najdeva časa zanj. Slikam, da bom lahko potem doma preučeval pot, na fotoaparatu itak nič ne vidim.

Pa na Grintovcu, je na Grintovcu kaj ljudi? O, ja, jasno, da jih je! Pri takem lepem dnevu, pa da ne bi bili!

Še Julijce obredem s fotoaparatom, tale pogled je že večkrat zanetil burne razprave kaj se vse vidi in kaj ne. V dolini se megla počasi redči, tudi spodaj že sije sonce.

Smerokazi v kontah pod Kompotelo so sicer različni, kot so bili zadnjič, ko sva se razburjala, da narobe kažejo, a še vedno so postavljeni nepravilno. Od čisto zadnjič, ko sem tule hodil pa zdaj ena table celo manjka... Tele table tule pa res ne grejo in ne grejo.

Tokrat jo mahneva čez Košutno, ne gre se nama še dol v dolino. Dajva še malce počakat, še malce bit na sončku!

Pri planini Košutna se spet počiva dol in se ne premakneva vsaj pol ure. Razgled nad dolino je tule skorajda najlepši. Direktno nad njo, 1500 metrov višje. In ko iz doline kdaj pa kdaj poiščeš tole zaplato trave pod vrhom Košutne, vedno veš, kakšen je razgled od zgoraj in mimogrede te ponese gor.

Dol ni povsem enostavno prit, malce je treba le poplezat, morava enkrat najti  tudi tisti prehod, ki ga uporablja živina. Pa ne zato, ker bi bilo tole preveč hudo, temveč zato, ker sva firbčna. Ker bi rada poznala tam naokrog čim več.

Najdeva pa tam v steni - in končno tudi slikava - ogromen odtis prazgodovinskega polža. Take sva dosedaj videla le na Stenarju. Si je kar težko predstavljati, da je vse tole zraslo iz morja... huh. A še težje si je predstavljat polža, da je splezal do semle, kajne? Tale je res ogromen, škoda, da nisva nič priložila za primerjavo.  

Planina Koren, povsod se najde koga, ki uživa in se ne premakne. Ni čudno, ob takem dnevu!

Malce nižje in za vogalom je pa že tako vroče, da je prav za kratke rokave. In to konec oktobra! 

Do avta se potem odvlečeva res počasi, saj se nama res ne gre v dolino. A prej ali slej je treba rečt adijo. Pa saj nič hudega, saj prideva spet! Morda spet z avtom, morda čez Kalce ali pa po dolini Korošice. Povsod bo super.

Tale krožna pot je skoraj enaka tisti, ki smo jo naredili z otroci pred par leti, le da sva tokrat šla v drugi smeri. V katero smer je bolje? Kaj pa vem... enkrat v eno, drugič v drugo, tako nekako. 

Ja, jeseni je tule res super. Poleti je vse preveč vroče in razgledi so vedno skurjeni. Takole oprano nebo pa je povsem nekaj drugega. 

Dvorišče Grintovcev, prav res.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Macesni

by piskec 22. februar 2016 11:31

Tisto, kar sva si zadnjič ogledala in naredila testno turo, smo potem 18.10. šli še s skupino PDD pogledat.

Ker je bil čas za macesne ravno pravi, skupina pa tudi, sem si končno le vzel toliko časa in volje, da sem si oprtal ta velik fotoaparat in da nisem spet naokoli s tamalim težil. Za vse te žareče macesne se pa res spodobi!

Še dan prej sva še vedno motovilila, v katero smer naj gremo, a je potem lep dan naredil svoje - v smeri proti urinem kazalcu bomo šli, tako bomo še najbolj doživeli tisto, po kar smo pravzaprav prišli sem gor!

Kombi in avto, ravno prav, enajst pohodnikov in en pes se nas je pa le našlo.

Planina Ravne, ne ravno zgodaj, a vse je že kazalo na lep dan. Super.

Takoj na začetku so že macesni udarili med nas. Direkt! Malce smo se sicer zmrdovali nad "poseko", za kar pa se je tako ali tako izkazalo, da to sploh ni poseka, temveč posledica plazu. Kar težko verjeti, kajne?!

Veseli, da nas ni zafrknilo vreme, kar je bilo ravno za ta izlet nadvse pomembno, smo le naredili eno skupinsko. Na začetku, da ne pozabimo - tako, kot se rado zgodi - na koncu.

Potem pa se je počasi začelo. Eni bolj, drugi manj, a vsi skupaj smo kar veliko vzdihovali. Eni so tudi bolj kot drugi skakali naokrog in iskali prave motive. Zase priznam, da sem bolj len in pravih ter lepih motivov niti ne znam iskat. Kakor pride, pa pride. Dokumentarno gradivo mi gre bolj od rok. Pa še za to gre kar nekaj časa...

Spodaj se je začelo še z bolj zelenimi macesni, rumena se je le nakazovala. 

Raduha na nasprotni strani doline je ravno poškilila iz megle in nam hitro narisala nasmeške na obraze.

Enim dokumentirano nasmešek ni cel dan izginil z obličja. Še dobro!

Ko so se pokazale prve skale, so tudi macesni začeli pridobivati oranžno in rumeno barvo. V kombinaciji s snegom poprhanimi vršaci so seveda še bolj pokončno stali in se razkazovali vsakemu, ki si je vzel par minut za občudovanje.

Ja, nekateri smo si vzemali kar nekaj časa za vso to občudovanja vredno naravo.

Pa se slikat tako, pa tako, pa z drugega kota, pa sem in tja... kar naprej je bilo treba koga čakat - "je zadaj s fotoaparatom!"

Motivov pravzaprav ni bilo treba prav veliko iskat, so prihajali sami naproti. V vseh možnih velikostih in pozah.

Čez Sedelce in na nasprotni strani Dleskovca je nato macesnov bolj malo. Le sem in tja kakšen rumeno oranžen osamelec med zelenilom ruševja.

Več ali manj smo imeli ravno dovolj sončka, le za razglede na višje gore smo se obrisali pod nosom. Ojstrica se ni in ni hotela razkriti, sramežljivka!

Na planini Dolge trate smo imeli nato malico.

Nekaj smo razmišljali, da bi se povzpeli še na Dleskovec, a nekako ni bil nihče prav navdušen, zato smo mu le pomahali 

in se raje zazrli v osrčje rumenila macesnov. Narava pa je čarala s kontrasti oblakov, sonca in bledih sten!

Posameznik še v vseh barvah, od zelene prek oranžne do rumene.

Čez žico je bilo pa vseeno treba.

Dokler na koncu nismo le ujeli sleparja (impostor!) v vsej njegovi lepoti in mu oprostili podobnost z macesni, vsekakor se je moral zelo dobro potrudit!

Narava umira v velikem stilu. Ni to nek nepomemben konec, vsako leto je to občudovanja vredna hvalnica življenju in njegovem obratu. 

A to ni bil konec našega potepanja. Dleskovško planoto smo zapustili in se v Podvolovljeku ustavili še pri Repovem slapu. Kolikokrat sva se že peljala tule mimo, a ga nikoli še šla pogledat! Včasih sva pa res za luno...

K sreči smo to krivico popravili tokrat. Ne, ne, tole še ni pravi slap!

Pravi slap se skriva za vogalom, do tja pa vodi lepo urejena pot, stopničke, mostički, cel hudir!

Bil sem kar nekaj navdušen in sem se celo spravil na drugi klin lestve, ki vodi... hm, kam pa? Najbrž višje v tolmunček, za poleti super, za sredo oktobra pa bolj tako tako.

Prav hud pohod tole ni bil, smo pa zadeli vremensko pravi dan, kar je bilo še najbolj pomembno. Da so bili macesni pravi in da je nebo čaralo kontraste, kakor pač samo ono zna!

Mi smo potem tam samo opazovalci igre barv, svetlob in senc. In to je to. Če s tem človek ni zadovoljen. pa res ne vem s čim bi lahko sploh bil!

Tko.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Jesenska Mokrica

by piskec 16. februar 2016 15:11

Od prejšnje Mokrice, spomladanske, je torej minilo... koliko?... le štiri mesece.

Evo, pa smo šli spet gor na Veliko planino. V začetku oktobra 2015.

Na Mokrici pač ni nikoli dolgčas in vedno je lepo, vedno tudi najdemo kaj novega. Je en tak vikend pobeg od tega sveta. Več ali manj imamo samo tisto, kar si prinesemo s seboj. In to je to. Čeprav se seveda zavedam, da ni tako hudo. Koča je dobro založena, domov je pa v okolici več kot dovolj. Bolj je nekako pomemben občutek oddaljenosti od doline ali pa obratno - bližine neba.

Petek je bil vremensko ok, začeli smo pri kamnolomu pozno popoldan, ravno toliko, da bomo do noči nekje na planini.

Po kateri poti pa danes it gor? Hm, hm, po vseh možnih smo že skoraj šli. Kaj pa, če bi vzeli kar eno na povprek? Naprimer tisto, ki sva jo midva s Tamaučkom našla lani za novegaleta dan?

Nihče ni ugovarjal in tako smo se zapodili direkt v gozd in direkt naravnost po brezpotju navzgor. 

Malo smo sopihali, malo počivali, prišli pa kar hitro. Strme poti so naporne, si pa hitro gor.

Naprimer na toplem čaju v Domžalcu. Ko smo odhajali, smo že potrebovali luči.

K sreči smo do Mokrice ubrali ta visoko pot, kar je pomenilo, da smo nad Velikim stanom kar naenkrat pokukali iz megle direktno v svetlobo tisočev zvezd!

Prepletanje megle, jasne noči in zvezdnatega neba nas je tako prevzelo, da več kot vzdihovanja sploh nismo slišali. Še otroka sta bila povsem zaprepadena. Vsi smo bili pa od daleč najbrž precej čudno za videt... A tako je to v hribih, sem in tja naletiš na čudež.

Do Mokrice smo potem potrebovali še kar precej časa... Nikomur se ni več mudilo, nikogar ni več zeblo.

Lepote neba nam je potem poskusila vzeti mrzlota koče, a se nismo dali. Še dolgo vzneseni smo zakurili in se na hitro ogreli.

Naslednji dan od vremena prejšnjega dne ni bilo nič več. Zjutraj je celo deževalo, s Heleno sva šla na vrh po nahrbtnike, ki so jih na sedežnico naložili ostali obiskovalci naše koče, ki so prišli peš od zgornje postaje nihalke.

V tistih par minutah naju je dodobra prepihalo in namočilo. Bljaki.

K sreči dež ni vztrajal in se je razjasnilo. Še dobro!

Seveda smo spet zadeli dogodek na planini - ponovno predajo ključev pastirjev bajtarjem. Kar pomeni, da je bil odprt tudi muzej, kar smo tokrat s pridom izkoristili!

Na golaž smo sicer zamudili, svoj prispevek za pijačo smo pa vseeno dodali!

Vreme se je pravzaprav iz uro v uro izboljševalo, pihalo ni več veliko, zato smo lahko izbrali Poljanski rob.

In seveda še celo pot naokoli, od želve, aviona, prek vrat prijateljstva, do Jarškega in borovničevega štrudla na Domžalcu.

Malo pred Domžalcem poberemo še Flori in Manco, sta sami prišli malo na vikend v planinah. Super!

Nato pa smo šli le pogledat še čisto nove, novcate stopnice v Vetrnico! Nove, novcate tudi v malo Vetrnico! 

Nedelja pa na žalost ni bila prav nič več prijazna. V sami megli smo zjutraj

skočili le še na Gradišče, se na hitro kaotično slikali

in se potem spet skrili v naročje tople koče. Ko pa je začelo še padati, pa ni bilo več dileme: pospravimo in gremo!

Nedelje, kot zadnji dnevi vikenda, so velikokrat žalostne, še posebej res pa so žalostne, ko začne še v hribih padat dež. Ni druge, kot da škljocneš še eno skupinsko

se pozdraviš, si zaželiš "Srečno!" in se spokaš proti domu. Eni proti gondoli, drugi proti avtomobilu pri kamnolomu.

A le do naslednjič, kajne?!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Molička planina

by piskec 12. februar 2016 10:46

Pet let je že kar dovolj časa, da greš spet malo pogledat v iste kraje, sploh, če je to oktobra, ko začnejo macesni svoj žareči ples.

Pred petimi leti smo bili z istim namenom na Velikem vrhu in Dleskovški planoti: gledat žareče macesne in takrat smo imeli res super vreme. Macesni sicer še niso bili v vsem svojem sijaju, a vseeno, takratni izlet se nama je zarezal kar globoko v dušo. Malo tudi zaradi Tamaučka, ki je tako suvereno odhodil vse, kar je bilo treba.

Še danes vedno skočimo, ko zagledamo Veliki vrh. In ker se ga velikokrat vidi, tudi velikokrat skačemo.

Letos pa se je Helena odločila, da bo ona vodila - v okviru PD Domžale - izlet v to kraljestvo macesnov. Ker se trudiva ničesar ne prepustiti naključju, je bilo treba najprej narest eno ogledno turo, ki bo primerna za naše pohodnike. Greva pogledat kam lahko gremo, koliko bo dovolj in koliko preveč hoje.

Konec septembra, v nedeljo, takoj po Pragi, nič zmatrana, sva se torej z Jukcem zapodila direkt na Planino Ravne. Cesta ok, skoraj že v večini asfaltirana, še malo pa bo asfalt do gor. Tokrat sva parkirala brez strahu, da mi bodo spet konji pošvedrali cel avto, konec septembra jih ni bilo več. 

 

Najprej sva preverila čase, jih slikala, ker se jih doma sigurno ne bova več spomnila, nisva pa se mogla odločit v katero smer bi lahko šla, greva desno ali levo? Greva tako, kot smo šli pred petimi leti? Greva celo proti Križevniku? Predaleč? Preveč rušja?

Kar nekaj vprašanj je rojilo naokrog in nama ni bilo prav nič dolgčas.

Pa sva na koncu šla tako, kot smo šli pred leti. Se bova sproti odločala kako in kaj, glede na pot, težave in vse ostalo.

Naprimer glede na brusnice. O, to mi pa vzame kar nekaj časa!

Prvi počitek je vedno pri tiskarni. Sicer moraš biti malo forenzika, da s tablice razbereš za kaj gre, a če se potrudiš, ti lahko celo uspe!

Srečava tudi nekaj tablic za Staro Lučko kočo, kažejo naprej, v smeri v katero greva. Ok, bova našla, upam vsaj!

Nekje pri Zelenih tratah pa se že razgrne pogled čez polje macesnov, ki samo še čakajo na prvi mraz. Križevnik daje res občutek, da bi bilo tamle gor tudi fino bit in se razgledovat po vseh teh pašnikih macesnov. A ker je precej zmede v teh krajih z označenimi in neoznačenimi potmi, je večina poti neoznačenih. Tamle čez, čez rušje poti ne poznava, morda pustiva raje za drugič. Za naju, za skupino pa raje poskrbiva na markirani poti. Tamle okrog bo tudi malo dlje trajalo, kajne? Škoda le za Poljske device, enkratno ime, jih bo treba drugič pogledat od bližje.

Veliki vrh se že kaže, vendar ga bova tokrat izpustila. Najina skupina najbrž ne bo prav navdušena za osvajanje vrhov, macesni bodo v ospredju.

Prav na sedelcu potem spet znak za staro Lučko kočo. Le da tokrat v nasprotni smeri. Prosim? Kako? Kje sva pa zgrešila? Eh, bo pa treba drugič, pa tudi prav.

Mahneva jo dalje, greva vsaj malo naprej, nekam, kjer še nisva bila. Greva pogledat staro Kocbekovo bajto in kapelico na Moličko planino! Prav grdo, da tu sploh še nisva bila.

Pot se potem vleče po obronkih Velikega vrha, kar nekaj moraš tudi navzdol. A potem si hitro na Planini, ki zna sem in tja deliti ljudi v teh deželah.

Nisem vedel, a tam blizu je celo eden daljših jamskih sistemov. Opala.

Kocbekovo zavetišče so ravno v času najinega prihoda zapirali, drugače se da tu celo kaj dobit. 

Je pa tako sitno pihalo, da sva bila kar dobro premražena.

Kapelica stoji na robu planine s prekrasnim razgledom v Robanov kot. Lepo obnovljena.

Tale pot tule nekje, pravzaprav je celo SPP, me že od nekdaj privlači in počasi postajam jezen, ker tule čez še nisem šel. No, ni ravno tule naravnost dol, tamle za vogalom pa že, spodaj pa Robanov kot. Dolgo let nazaj sva tamle dol celo pohajkovala, takrat še čisto nič hribovska, le mali sprehod, v stilu: z avtom do konca pa potem petnajst minut hoje. Ampak tako je bilo včasih, zdaj rajši gledava z višjih razgledišč, pogled zaobjame več lepot naenkrat.

V zavetju pod steno sva potem celo nekaj malicala, oziroma skušala malicat, a naju je super fino prepihalo. Zato sva se hitro pobrala, a vseeno še kar prepočasi in sva morala nazaj grede kar mnogo hitreje stopat, ker naju je kar treslo in se je nama skoraj zanohtalo.

Slik zato do konca izleta ni bilo več. Kdo bo pa roke ven na mrzlo dajal?!

Na sedelcu sva obrnila po obronkih Dleskovca proti Dolgi trati, na razgledišče in nato direktno nazaj dol do Planine Ravne.

Doma sva potem gledala, razmišljala, štela in kombinirala, a prišla do zaključka, da bo za našo skupino dovolj le ta zaključen krog. Nič Križevnika, Velikega vrha, Moličke planine. Mogoče Dleskovec.

Le tega, v kateri smeri bi šli, si nisva znala še predstavljat. Urin kazalec ali nasprotno? Vsaka stran ima svoje prednosti. Kje bo malica, kje bodo macesni, kje jih bomo najbolj videli, kdaj? Kako je kje strmo in kaj, če bo mokro? Sneg? No, takih in podobnih vprašanj je potem ogromno, na vsa je itak nemogoče odgovorit.

Bomo videli, kako bo takrat, ko bo šlo zares, s skupino, kajne?!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Praga 2015 - III. del

by piskec 4. februar 2016 14:06

Po pivcu, pa čeprav v plastičnih kozarcih, je vedno lažje v hrib. Res pa je, da vrh ni bil ravno daleč.

Gor pa polno nekih zadev. Najprej sva, kot dva mulca, zavila direktno v manjši grad, ki je pravzaprav blodišče - labirint ogledal. Nič kaj posebnega, niti velikega, a precej staro in zanimivo. Zakaj pa ne?

V Štefanikovo zvezdarno nisva zavila

niti na pomanjšan Eifflov stolp ne. Če še v Parizu ne greva gor, tudi tule ne bova šla.

Sva morala razglede kako drugače uživat. Naprimer takole.

Našla sva še lep, malce stran umaknjen, park, ki je najbrž enkraten v pomladi. Konec septembra je sicer bilo še vse gosto in zeleno, a cvetelo ni več prav veliko rož. Evo, pa imava plan za pomlad, a?

V "dolino" sva se spustila po drugi poti in po drugi strani, da ja ne bi še enkrat srečala prejšnje beznice. Tako pa sva srečala njeno popolno nasprotje. Pravzaprav naju je tja najprej zvabil wc, nato pa sva le opazila, da imajo prekrasen razgled, dobro pivo in vse tisto, kar je prejšnjemu placu manjkalo.

Nisva potrebovala dolgo, da sva se že mastila. Krušovice si zaslužijo steklen kozarec, čeprav nočem s tem rečt, da je bilo pivo v plastiki slabo, kje pa! A dobro pivo si pač zasluži, da z njim lepo ravnaš, tako.

Dol po hribu sva nato naletela na mestni sadovnjak, kjer počivajo ljudje in se mastijo s sadeži z dreves. Jabolka, hruške, slive in podobno, vsega boga raste tam, ljudje pa povsod. Super ideja. Ampak najbrž bi pri nas nekdo prišel s traktorjem in odnesel celo letino... 

Nato sva še kolovratila naokrog, se spoznavala s tramvaji, tile novi zgledajo res super!

Starejši so povsem socialistični, teh je še nekako največ, prihajajo pa v vseh možnih barvah.

Za ta čisto stare pa nisem ugotovil ali je to bolj turistična zadeva ali res redna linija.

Počasi naju je tudi že preganjala noč, čez Karlov most sva prišla brez večjih težav z gnečo, nato pa sva se zaupala tramvaju, da naju odpelje nekam proti centru. Spet malce naokrog, seveda, da imava še kaj za poslikat in za videt.

Pravzaprav sva morala nekje najti še Staropramen. Tega namreč ni tako enostavno najti, sploh ne v kakšni beznici, ki so meni veliko bolj pri srcu. Fensi restavracije že, pa tudi kak Irish pub, ampak tam res ne gre pit češkega piva.

Nekaj časa sva kar iskala. In našla! Juhej! 

Dneva zaradi včerajšnje tradicionalne češke kuhinje nisva zaključila s hrano, o, ne! Sva se raje napokala neumnosti kar v hotelu in šla nazaj malce nazaj po cesti v nek hud pajzl, ki je bil res hud *pajzl*, celo zame malce preveč, na pivo. Ja, pajzl je bil res, ampak pivo pa tako, kot vedno: dobro.

S pivom v Pragi tako res ne moreš falit. Tudi, če padeš v res *hud* pajzl. Ki bi ga lahko slikal, pa si ga nisem upal... nisem nor.

Naslednje jutro sva se poslovila od hotela, od Prage in od najinega parkirišča. Neverjetno, ampak dogovorjena cena je celo ostala taka, kot smo se dogovorili. Super.

Ker pa je bil še cel dan pred nama, dom pa relativno niti ne tako zelo daleč, sva sklenila, da morava še kam zavit. Kutna hora?

Kaj pa vem, avto je šel kar sam, direkt na cesto za Kutno horo sva prišla, brez kakih navigacij. Je pa res, da je bilo v nedeljo zjutraj vse prazno, nikjer nikogar. V takem je vožnja po vele-mestih kar malce hecna.

Po Kutni hori sva najprej malo zaokrožila, bila nama je všeč, a vseeno sva šla najprej iskat kostnico Sedlec, ki je malce izven mesta. To je vsekakor treba videt, pravijo.

Vstopnina je 90 CZK po osebi, uspel pa sem narediti dve, tri slike, nato me je pa katapultiralo ven. Takele zadeve mi pa res ne gredo najbolje, v vsem tem vidim nekoč žive ljudi in ne morem odklopit. Niso to samo kosti, niso to samo imena.

Sva potem svet uravnovesila s sprehodom po centru, ki mi je pa bil mnogo bolj pri srcu. Še vedno nedelja in še vedno skoraj nikjer nikogar.

V centru so sicer imeli nekakšno tržnico, a prav veliko ljudi ni bilo. Tudi pri cerkvi Sv. Barbare ne, še turisti so ta dan dali mir.

Stolnico sva si ogledala od spredaj in zadaj, le notri nisva šla. Tudi ta cerkev je pod zaščito UNESCA. Skratka, v Kutni hori je marsikaj za videt!

Glede piva pa... ker sem vozil, si ga nisem privoščil. Sem se pa napil Kofole, kar je prav tako ok, saj je Kofola tudi super. Je morala Helena Budweiserja sprobavat in mislim, da ni imela nič proti. Dve muhi na en mah torej!

Pa še malo sva zaokrožila naokrog po mestu in se končno le odpravila v pravo smer.

Tu je postala navigacija malce težja, čez par kilometrov pa so postajale ceste vedno ožje, midva pa vse bolj zaskrbljena. Da pa bi prižgala navigacijo? Kje pa! Kaj pa to midva rabiva!

Šele, ko so po cesti začeli hodit fazani, sva si bila nekako enotna, da pa zdaj bo pa res treba pogledat na karto!

Izkazalo se je, da sva na nekem cestnem delovišču spregledala znak in pravilno smer in tako vozila kar nekaj časa še naravnost v osrčje dežele. Nekako takole: 

Se pa nisva prav nič sekirala, obisk podeželja pač ne more pokvarit dneva! Neke povsem lokalne cestice in fazani pa sploh ne!

Sva pa porabila ves preostali čas in ni nama ostalo drugega, kot da jo pičiva proti domu. Dolga vožnja, a toliko spet ne. V to smer, čez Kutno horo, sva peljala urico več, 9:09h za 727km, skupaj pa se je nabralo 1414km! Pri šparovčku, ki je porabil 4,8l/100km to res ni prav velik strošek.

Nekaj stroška je že, a vse to izhlapi ob tem, kaj sva imela v prtljažniku! Juhuhuhuuuuu! Pride kmalu vse nazaj!

Še nekaj časa sva uživala, čeprav je res, da se s točenim prav tam, v Pragi, ne da primerjat, a vseeno! Le napis me še vedno nasmeji, nekako bi človek "tehotne" prej prevedel v "pohotne", kot pa v "noseče", ne?

Čehi pač, bi rekli nekoč, a zdaj težko zamahnemo z roko. Zdi se namreč, da so nas prehiteli po levi, desni in še po kaki strani. Super je it gor, kaj več pogledat, ali pa samo se sprehodit in it na pivo. 

Ufff, če bo le še kdaj prišla z idejo: "a greš z mano?", ni hudič, da ji bom kot iz topa odgovoril: "a kr prec al takoj?"

 

 

Tags: , , ,

po svetu

Praga 2015 - II. del

by piskec 4. februar 2016 13:40

Pivnica je bila super in v opoldansko sonce sem nazaj ven kar dobro primežikal.

Še bolj sem pa mežikal, ko sem videl tale znak in nisem vedel ali sem v ameriki al kaj je zdaj to? Za stare socialistične države se pa kaj takega res ne spodobi, no... Je pa res opaziti dosti manj pijancev kot včasih, čeprav jih je nekaj še vseeno ostalo. Za dobre stare čase.

Drugje pa takile znaki stojijo, za glavna mesta se alkohol preprosto ne spodobi več, kajne? Ga je treba skrit.

Na drugi strani Vltave lahko občuduješ metronom. Delujoč, le malce počasi bi moral igrat. Včasih je tam stal Stalin - no, res že dooolgo tega -, metronom je vseeno bolje. 

Vmes naletiš sem in tja še na zanimive skulpture, ki so nevpadljivo umeščene v prostor.

Nato pa sem šel iskat staro pivnico, v kateri smo dolga leta nazaj, v nekem prejšnjem življenju, pustili kar nekaj svojega časa. Denarja pa niti ne toliko, saj sta bila pivo in madžarski golaž s češkimi knedlički smešno poceni.

Najprej je bilo treba najt sinagogo, kar ni predstavljajo problema - o, prav lepo je obnovljena!

Nato pa je sledilo manjše razočaranje... Ejejejej, tudi v Pragi ne preživijo vsi pajzli, kajne? A glede na to, kakšen je bil pred tridesetimi leti, že zdaj, v tem stanju, boljše zgleda. 

Potem sem zavil še na Vaclavske namesti, se sprehodil gor in dol in levo in desno. Veliko novega, še več obnovljenega. Lepo skrbijo za tole mesto, lepo!

Nadaljnih idej mi je zmanjkalo, zato sem jo počasi kar mahnil proti hotelu in se sem in tja spraševal ali se čem ustavit v kakšni takile?

No, pa se nisem. Sem rajši tam nekje v Vinohradyh našel eno prijetno pivnico v času kosila in spet malo "načrtoval". Bolje porabljen čas, vsekakor.

Takole je šla moja vija vaja v tem dopoldnevu.

Ko pa je Helena končala, sem tudi jaz ravno končal s svojo siesto in evo, spet sva bila en, dva, tri na metroju in nazaj v mestu.

Tokrat sva skupaj povandrala po malostranskih zadevah, hudičevem kanalu, kjer tudi ne manjka ključavnic

oziroma po malih praških Benetkah. No, ja, ajde, kanal res je, benetke pa ne čisto. Tudi male ne.

Končala sva približno enako kot prejšnji dan, le da sva si morala spet zabičat, da nimava kaj iskat v tradicionalni češki kuhinji. Prejšnji dan sva jedla res nekaj izbranega in zelo dobrega, danes pa sva (spet!) nasankala na te presnete tradicionalne vrednote. Pohanje, krompir in sladka solata. Je*a.

Sicer pa si na koncu lahko pomirjen: pivo je pa v vsakem primeru ok. Tko.

Zjutraj se je ponovil scenarij prejšnjega dne. Helena na obveznosti, jaz pa hop iz postelje (resnici na ljubo, vsaj kake pol ure kasneje od nje) in tokrat nič na metro. Grem tisti stolp tamle v daljavi gledat!

Že na street view-u od google maps je dobro zgledal.

Sem mislil, da se bom nahodil in da je daleč, pa niti ni bil.

Žižkov televizijski stolp je res nekaj posebnega. Že s samo konstrukcijo, namenom, s tem kako so ga gradili in seveda - prav posebno še s skulpturami, ki jih je naredil David Černy.

Otroci, ki se plazijo po stolpu in imajo namesto obraza luknjo za kovanec, so mi kar prirasli k srcu, čeprav so kar strašljivi.

Od židovskega pokopališča je še ostalo nekaj malega. Kdo ve, koliko so ga premaknili. Če dolgo zanikaš, prej ali slej verjameš.

Nato sem jo mahnil po ovinkih proti mestu, prišel do želežniške postaje in kolovratil nekaj časa tam naokrog.

Če hodiš takole brez cilja naokoli, najdeš lahko tudi Havelsko tržnico. 

Ali pa kaj drugega, naprimer Leandra. Ha, tole pa je presenečenje!

Čisto brez cilja pa vseeno nisem bil, do Klementinuma sem se le namenil in nanj seveda tudi nekje vmes naletel. 

Ker pa je bilo povsod ogromno ljudi, sem si zadevo bolj podrobno ogledal od zunaj. Tiste talepe baročne knjižnice ti itak ne dajo potipat. Če ti sploh uspe not prit.

Lahko pa vidiš najstarejše opazovanje vremena v Pragi, kar od leta 1775. No, čez tri leta so že imeli velike poplave. Ejh.

Potem sem se pa spokal na metro nekam do okolice hotela in tam našel nekaj še boljšega kot včeraj. Točenega Bernarda. O, ja.

Takole sem ta dopoldan prekolovratil.

Helena je tokrat končala malo prej in moja siesta je bila kruto skrajšana. Saj ne, da bi se sekiral, kje pa! Čez pol ure sva bila spet nekje na malostranski. Greva zdaj v hrib, sva si rekla!

Najprej pogledat še eno mojstrovino Davida Černy-a - Quo Vadis, ki je razstavljen na vrtu nemške ambasade. Na žalost sem prepozno poštekal, bom pa za naslednjič imel kaj za iskat! Njegove skulpture so družbeno kritične in zajebantske. Všeč! 

Ampak res, ne da sva našla hrib, našla sva tudi strme poti! Skoraj brezpotja!

Gor na Petrin bo treba, ni druge!

Dan se je naredil kot iz škatlice, toplo je bilo, pa še razglede sva imela!

Kjer sva se lahko hahljala gneči Karlovega mosta, kljub temu, da sva vedela, da naju tudi tole čaka, prej ali slej. Čez Vltavo je pač treba prit.

Sva pa našla nekje na polovici hriba gostilno, oziroma, no... kaj pa vem, kako bi rekel... bolj je bilo kot neka podrtija. Zanemarjeno, napol samopostrežno, odbijajoče. Še pivo je bilo v plastiki - ojej.

Čeprav Kral ma novi gral se ni nič čemeril, ker je bil natočen v plastiko, še vedno je bil super za prste obliznit!

Je bila pa lokacija bifeja famozna, ampak kaj več od piva si tam ne bi privoščil, bognedaj, da bi moral kaj jest. Kakršen je bil ata, ki je stregel, je bilo še pivo sumljivo, kaj šele hrana. Itak pa je znal le mrmrat in brundat in se tako ali tako nisi mogel nič zmenit.

Hecno, pa taka enkratna lokacija!

Sva pa spila in šla naprej v hrib, kaj pa čva!

Tags: ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP